Tiskane izdaje
Petintrideset let je dolgo obdobje, kajne? Toliko časa sem najprej vsakodnevno kupoval hrvaški športni časnik Sportske novosti, kasneje me je čakal v svežnju časopisov ob prihodu v službo. Vsak ljubi dan v življenju, odkar so Sportske pred leti začele izhajati tudi v nedeljo.
S Sportskimi sem tekoče govoril in razumel srbohrvaško že kot osnovnošolec. S to športno biblijo sem bil domač v celotni Jugoslaviji. Ob koncu srednje šole in na začetku študija sem bil honorarni sodelavec SN, iz Slovenj Gradca sem poročal o rokometu. Niti po razpadu Juge se pri meni ni nič spremenilo, Sportske so ostale del vsakdana, te močne vezi s papirjem ni mogel pretrgati niti vsemogočni internet.
Ta večni športno-medijski rendez-vous mi je pred kratkim uničila odločitev o združitvi slovenskega športnega časnika Ekipa in SN. Nastala je kopija SN v slovenskem jeziku. Vemo, kako je s kopijami ...
Ja, je osvežitev, je vsebinska obogatitev, a to preprosto niso moje SN in pika.
Navajen sem sočnega pisanja o Hajduku, Dinamu, Rijeki v hrvaškem jeziku. Uživam v njihovem pogostem pretiravanju v plus ali minus, bolj ali manj posrečenih špekulacijah, premetenih ugibanjih, neredko poudarjeni samovšečnosti, svojevrstnem kovanju športnikov v zvezde in ciničnem, tudi humornem udrihanju po njih, ko jim ne gre. Odraščal sem tudi ob tekstih Židaka, Bertičevića, Samovojske, Pinevića, jih kasneje osebno spoznal in delil oziroma še delim poslanstvo športnega žurnalizma.
Poslovni projekt Ekipa SN nima nobene milosti za mojo sentimentalnost okrog trdno zasidranega rituala s prebiranjem originalnih Sportskih. V Sloveniji ni več na voljo tiskane izdaje Sportskih, z grenkobo sem skrbno natreniran sprehod prstov po mehkem papirju, s katerega tako prijateljsko odstopa tiskarska barva, zamenjal z brezosebnim klikanjem po digitalni izdaji. Se bom navadil? Morda bi se, a kaj, ko sem v zadnjih dneh v Splitu nadvse važno odkorakal do prvega kioska in kupil originalne Sportske. Z njimi pod pazduho, povsem ravnodušen, ker sem si z njimi umazal majico deviško bele barve, sem šel na espresso na rivi ter nahranil svojo športnožurnalistično dušo. Vmes sem pogled namenil čarovniji morja ali lepoti Dalmatink, nato pa obrnil nov list. Rana je bila odprta, a balzam je bil vsaj to jutro v mojih rokah.
