Tiskane izdaje
Sredi poletja smo in verjetno so si mnogi starši do zdaj že dobro odpočili. Od česa? Vsaj od tega, da skupaj z otrokom pišejo naloge, čeprav v bližini ni nobene otrokove odločbe, ki bi govorila o njegovih posebnih učnih ali delovnih težavah, in da jih vsak dan peljejo v šolo, čeprav jih od razreda loči le nekaj ulic, predvsem pa, da budno nadzorujejo vse šolsko dogajanje, kot da bi v klopeh sedeli sami, in ne njihovi otroci.
Naše šolsko leto smo zaključili z burno debato o nadarjenih posameznikih. Že res, da so nekateri učenci obrazec, ki bi ga starši morali podpisati, ali se s testiranjem strinjamo, prinesli v šolskih torbah, drugi pa so prišli v roke roditeljev po pošti, ampak na skupnem sestanku smo se strinjali, da je srž problema že sam obrazec, ki so ga nekateri otroci dobili, drugi seveda ne: otroke je začel deliti.
Očitno ni dovolj, da se že zdaj ločujejo glede na družinski dobiček, ki se kaže, recimo, s kočijo, ki otroka pripelje skorajda na prag osnovne šole, in v obloženosti z raznovrstnimi pomagali s področja računalniških telekomunikacij. Odslej bo točke priljubljenosti otrokom prinesel še obisk na taboru za nadarjene učence.
Naj razložim. Veseli me, da nadarjenim otrokom pomagamo, da svoje talente nadgradijo, vendar jim nalepka z omenjeno besedo z vidika družbenosocialne občutljivosti nič kaj ne koristi. Prav tako ne razumem, zakaj je staršem pomemben podatek datum testiranja − kot bi šlo za malo maturo, in ne preverjanje nečesa, kar preprosto otrok nosi v sebi, ali pa tudi ne.
Razumem tudi psihologe, ki se z njimi radi ukvarjajo. Imajo podobno delo kot fizioterapevti v svetu profesionalnega športa ali, na drugi strani, tisti, ki vzdržujejo kvalitetno življenje starostnika v domu za ostarele. Sama menim, da je psiholog podaljšana roka učiteljice in je lahko ključen takrat, ko se starša razhajata. Lahko pomiri otroka v trenutku, ko oba starša izgubita službo in je finančno breme nehote tudi na njegovih ramenih, pa tudi takrat, ko se v družino rodi otrok, ki je zelo prizadet ali celo umre.
Zakaj ti naši otroci ne znajo več sprejeti poraza ali, preprosto, kdaj pa kdaj tudi izgubiti? Kar bi si želela ne le pri domači igri Človek ne jezi se, pa tudi pri povsem običajnih rečeh. Morda bi morali po teh ne prav zapletenih igrah, kot sta še šah ali kartanje, preprosto večkrat otroku brez slabe vesti pustiti tudi kdaj izgubiti.
In navsezadnje, učni uspeh ni edina ključna stvar v otroštvu ali mladosti otroka, mar ne? Ste opazili, da je postala ocena 3 podobna smrtnemu grehu? Hčerki sem pojasnila, da se uči zase, in če je z njo zadovoljna, sem tudi jaz. Ob besedah, da je kriva učiteljica, ki je dala pretežka vprašanja, sem zatrdila, da se da sleherno oceno pač popraviti. Gotovo pa za nikogar niso dobra pričakovanja, da bi bili vsi učenci odlični, pri čemer tako radi vztrajajo starši.
Za protiutež tej neizmerni ihti po uspešni nadarjenosti sem svojo prizadeto drugorojenko odpeljala med njene vrstnike. Ona bi brez dodatnega 13. kromosoma to tekoče leto verjetno končala prvi razred. Zdelo se mi je zanimivo ponuditi otrokom izkušnjo kratkega sobivanja z vrstnikom, ki ne govori, ne hodi in iz vozička smo jo na koncu še prestavili na blazino, kot bi spadala v živalski svet. Vse to v želji, da bi malčkom omogočili edinstveno izkušnjo in jih tako senanili z nekoliko drugačnim otrokom ter jim omogočili dotike in postavljanje vsemogočih iskrenih vprašanj brez zadrege.
Razložila sem jim, da smo starši takšnih otrok veseli iskrenih vprašanj, da pa nam niso blizu plahi pogledi ali celo buljenja, ki jih − ne glede na to, kako dobro jih poskušajo skriti − opazimo pri odraslih osebah. Razumeli so, da Sofia ne bo odštela dolge življenjske dobe, smo se pa strinjali, da je vesela, in glede na njeno srečo število let, ki jih bo preživela s svojo družino, sploh ni pomembno. Ko razmišljam o sprejemanju drugačnosti in invalidnosti, stavim na otroke in mlade ljudi.
Šolski sistem ta hip v svoje šolske klopi še ni pripravljen sprejeti otrok z resnično drugačnimi potrebami. Model, kjer bi imeli skupno jedilnico, igrišče in bi sodelovali na skupnih proslavah pa bi ne le razbremenil učiteljice, ki specialne pedagogike v času svojega študija žal niso mogle popolnoma spoznati, temveč bi povezal vse otroke med seboj, tako da bi nemara nadarjenost, pomešana s socialnim čutom, dobila neki drug pomen.
Drugačni, posebni in prizadeti otroci se bodo seveda še rojevali. Kljub znanosti in napredni medicini. Za protiutež in ravnovesje. Če je najstarejša v naši družini med tistimi, ki jim je mentalno dano veliko več kot povprečnim, in druga, ki spada med odstotek tistih, ki ne zmorejo skoraj ničesar, je zadnji otrok očitno ujel sredino. Pravi, da bo delavec ali smetar, in jaz mu tega ne bom odrekla.
Sicer pa, če se vrnemo na zaključek šolskega leta, bi lahko otroke nehali spraševati po učnem uspehu, temveč kaj so se za življenje koristnega naučili.
Prisluhnite Petri tudi v pred kratkim objavljenem podkastu Strašno hudi.
***
Petra Greiner je žena, mama treh otrok, od katerih ima eden dodatni kromosom, in je zaradi tega direktorica neprofitnega Zavoda 13, fizioterapevtka v prejšnjem življenju, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja.
