Moja zgodba: Dokler ne sprejmemo resnice, trpimo

Odraščala sem v družini brez očeta. Živela sem skupaj z mamo, babico in dedkom. Medtem ko je bila mama v službi in je babica kuhala kosilo, sva se z dedkom sprehajala po gozdovih, kjer me je spolno zlorabljal. To se je dogajalo nekje od tretjega do petega leta. Ne spomnim se natančno, ker imam zaradi travme izbrisan spomin. Spomnim pa se dogodka, ko sta se dedek in njegov kolega »igrala« z vnukinjami od tega drugega dedka in z menoj. Slekla sta nas in nas dajala skupaj eno na drugo. Vse je bilo zapeljano na način, da je to igra in da je normalno, da to vsi delajo. Da je to naša skrivnost, in da če komu povemo, se bo nekaj hudega zgodilo. Spomnim se, da sta nas tudi omamljala − rum in sladkor, tako, da nismo bile pri polni zavesti.

Ko se je to prvič zgodilo, nekje pri treh letih, sem povedala mami. Tega ni sprejela. Rekla je, da lažem in v zmešanem stanju (strgalo se ji je) zapustila hišo. Do večera je ni bilo domov. Preiskala sem vse omare in panično tekala po hiši, da bi jo našla. Ko se je vrnila, je rekla, da sem bila poredna in da bo šla, če se bom tako obnašala. Babica je tudi reagirala na način, da če se bom tako obnašala, me bo mama zapustila. Očeta nisem imela, da pa bi me še mama zapustila, bi bil prehud šok. Takrat sem se odločila, da to skrivnost zakopljem vase, da sploh lahko preživim.

V družini je vladal neki skrivni dogovor: vse ti damo, samo da boš tiho. To je potekalo tako, da so me glorificirali in bili nenormalno prijazni, čeprav sem imela izbruhe jeze.

Danes sem stara 30 let, spomin se mi je vrnil šele pred letom dni z delom na sebi. Najprej tudi sama nisem verjela, da je to sploh možno, vendar s psihoterapijo dobivam spomin nazaj in sestavljam zgodbo. Vse življenje me je namreč nekaj preganjalo. Zatekala sem se k prenajedanju, bila sem odvisna od adrenalina (pohval in športnih dosežkov), škodljivih odnosov, najhuje pa je to, da se zaradi sramu nisem mogla sprejeti. Stalno sem bežala, nisem imela varnega mesta, kjer bi se lahko ustavila in se spočila.

Zdaj se zdravim od vseh teh škodljivih odvisnosti, s katerimi sem utapljala bolečino, ki ima še danes posledice. Posledice dogodkov so tako hude, da imam v telesu celo fizične bolečine, ki jih prej nisem čutila, ker sem telo zamrznila. Da ne pripovedujem o tem, koliko napačnih odločitev sem sprejela v življenju, ker sem se čutila nemočno. Moja bivša partnerska zveza, ki je trajala osem let, je bila samo ponovitev travme na malo milejši način. Zapravila sem ogromno denarja za projekte, ki mi dejansko nič ne pomenijo, samo da bi si pridobila ljubezen in varnost, ki ju v otroštvu nisem imela.

Vse moje življenje ljudje niso nikoli opazili, da je z menoj kaj narobe, ker sem si nadela masko »nasmejanega obraza« in pridobila različne dosežke, prek katerih sem pridobila ugled in mislila, da bom tudi ljubezen, a je bila to zgolj iluzija.

Hvaležna sem psihoterapevtki in podporni skupini, da mi pomagajo na poti resnice brez skrivnosti in skrivalnic. Lepo je čutiti, da nisem sama. Prek resnice spoznavam pravo ljubezen in vidim stvari, za katere se je v življenju vredno truditi. Vsekakor je ena takih stvari jasno komuniciranje in ozaveščanje ljudi o posledicah nasilja. Kako bomo boljša družba, če nočemo videti resnice in zato niti sami sebe ne obvladamo?

***

Na prošnjo avtorice njenega imena na objavljamo, ampak ga hranimo v uredništvu.