Tiskane izdaje
Ko je človek po sili družinskih razmer prisiljen stotič gledati en in isti del te ali one risanke, mu − poleg tega da se mu stoži po Johnnyju Bravu in superkravi − začnejo po glavi rojiti neprimerna vprašanja, ki si jih kot deca nikoli nismo postavljali. No, ali pa se o njih vsaj nismo pogovarjali, da ne bi pred blokom obveljali za še večje čudake.
Denimo, zakaj v Petelinji vasi nimajo šole? Če bi se Nejc Pirc imel kam dati čez dan, namesto da se trudi postati mladoletni delinkvent, bi imel gasilec Samo dosti manj dela. In če je Bellina pizzerija očitno podlegla zakonitostim ponudbe in povpraševanja (ali vsaj zakonitostim ratingov) in jo je zamenjal lokal z organsko prehrano, kako to, da Egon Špacapan ni več pomožni gasilec?
Dobro, del odgovora se verjetno skriva v letih, a če je še vedno lahko voznik avtobusa, zakaj potem ne more biti več pomožni gasilec? In kako to, da kljub izkušnjam, ki si jih je pridobil kot pomožni gasilec kasneje v seriji, dela takšne neumnosti, kot je ta, da postavi žar naravnost pod drevesno krošnjo? To so resna vprašanja.
In če smo že omenili mladoletne delinkvente, ne moremo mimo Nodija. Androginega aseksualnega bitja s kraguljčkom v cofu nikoli nihče ne sankcionira, pa naj naredi še takšen prestopek. Sem ter tja mu lokalni miličnik sicer zagrozi s keho, a zgodi se nikoli nič. Vsaka podobnost z Blatnim dolom je seveda naključna, a zlonamerna. Mimogrede, morda niste vedeli, a Nodija je zagrešila Enid Blyton, taista gospa, ki nam je dala Pet prijateljev in za vedno priskutila ingverjevo pivo.
A Nodijeva nagnjenost k asocialnemu vedenju ima svoje vzroke. Prebivalci Dežele igrač so bili do Nodija namreč hudo sumničavi, ko se je kot kak begunec, nag, brezdomen in brez denarja pojavil med njimi. In dejansko je bil potreben proces, referendum, če hočete, na katerem so se v Deželi igrač odločali o tem, ali je Nodi igrača ali okrasek, ki ga je treba izgnati. Na koncu so se odločili, da Nodi lahko ostane, a kljub temu v Deželi igrač ne more početi drugega kot voziti taksi. Ni čudno, da se, drugorazredni državljan, požvižga na postavo.
A če Nodija lahko še nekako razumemo, je Strašilo Pepi v Mojstru Mihi navaden kreten, za katerega ni jasno, zakaj ga kmet Krompirjevec že davno ni vrgel psom. Kajti ne samo da je resno najedajoč, odgovoren je tudi za zgleden znesek poslovne škode. Priznajte, če bi vam v resničnem življenju tak lik visel za vratom in delal kozlarije, bi ga že davno na gobec. A Miha je očitno preveč mil človek, da bi storil kaj takšnega. Prav ta nežnost pa ga več kot očitno stane kakršnegakoli resnega uspeha pri osvajanju Malči (če za hip pustimo ob strani prepričanje polovice interneta, da je Miha gej).
A v resnici bolj kot morebitne spolne preference fantazijskih likov (spomnite se Smrkcev!) skrbi jezik, ki ga risani (se pravi računalniško generirani) junaki uporabljajo. Daleč so časi, ko je Ata Smrk z glasom Borisa Cavazze Smrkce male modre ozmerjal s »ti zabukvani Smrkci!«. Legenda pravi, da naj bi se tako poklonili prevajalki Dušanki Zabukovec. Najsibo resnična ali ne, zgodba priča o nekih drugih časih, kjer sinhrostudiji niso lovili marže pri poslu z risankami tako, da so za prevod najeli kakega študenta ali − še huje − šefovega sina, ki je imel angleščino pet v tretjem letniku srednje šole.
Obstajajo sicer svetle izjeme, in ne glede na vse, so še vedno večinoma skrite na nacionalki. Drugod pa smo lahko priča hudim cvetkam. Tako je v eni od superherojskih risank »businessman« preveden kot »poslovni človek«, nekje drugje je vprašanje »you must be the new postmen?« preoblikovano v trditev tipa »vi morate biti novi poštarji« (in ne v »vi ste najbrž novi poštarji«), da o neposredno prevedenih izrazih in reklih, ki v slovenščini nimajo smisla, sploh ne govorimo.
Takrat se človek spomni, da je bila včasih za dobro risanko potrebna samo ena črta.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
