Tiskane izdaje
Z ladjo Ljubljana smo pripluli v bližino Luande, glavnega mesta Angole, v obdobju njihove državljanske vojne. Nekaj morskih milj pred obalo, ko se je ta videla komaj kot ravna črta na obzorju, smo začeli mornarji pripravljati ladjo za iztovarjanje. Najprej smo hiteli odvezovati ladijski tovor, ki je bil namenjen za to pristanišče, potem smo plezali na jambore, saj je bilo treba na njihovem vrhu odpeti deriče, ki so bili med plovbo zaradi varnosti vedno pripeti na njih. To je bilo precej nevarno, še zlasti ob neenakomernih udarcih vetra in zibajoče se ladje. Na višini se nismo nikoli pripenjali z varnostnimi pasovi, saj bi potem delo trajalo predolgo. Je bil pa pogled z vrha jambora proti krovu ladje precej grozljiv. Ko je dal spodaj na električnem vitlu mornar znak, da lahko odpnemo derič, smo potegnili zagozdo iz objemke in derič je padel ven ter obvisel na jeklenih vrveh, da se je jambor kar zamajal.
Tudi to je bil eden od nevarnih trenutkov, da te ni jambor stresel s sebe ali odmikajoči derič udaril in porinil v globino. Potem je bilo treba enako odpeti še sosednji derič ter druga dva na drugi strani istega jambora. Včasih ni hotel sam izskočiti iz ležišča, pa se je bilo treba z rokami prijeti za ograjo in celo telo poriniti ven ter ga z nogami odsuniti. Takrat je bilo skoraj celotno telo zunaj v višini in nezavarovano. Na vsakem jamboru so bili po štirje deriči. Enako so delali drugi mornarji na drugih jamborih. Običajno imajo vse tovorne ladje svoje naprave za izkrcavanje tovora, za primer, če jih v katerem pristanišču ni. Moderne ladje imajo dvigala. Naša ladja Ljubljana pa je bila tehnološko precej zastarela in je imela za iztovarjanje deriče, ki so viseli z jeklenimi vrvmi na jamborih.
Kakšno morsko miljo pred obalo sta priplula dva vlačilca. Na premcu ladje sva bila dva mornarja, krmar, ki v času veza ni bil na dolžnosti za krmilom, in noštromo kot vodja veza na premcu. Na krmi sta bila ravno tako dva mornarja in krmar, ki ni bil na dolžnosti za krmilom. Ta je bil tam vodja veza krme. Porinil sem gašo (zanko) ladijske vrvi skozi oko na ograji ter jo po zunanji strani potegnil nazaj na ograjo. Na to visečo gašo sem privezal konec pandula. Pandul je bil zvitek tanjše, kakšnih petdeset metrov dolge vrvi, ki je imela na koncu okroglo utež, težko četrt kilograma ter povito z vrvjo. Navil sem ves pandul, ga prijel v levo roko, v desni sem držal del pandula z utežjo. Tako sem bil pripravljen za met pandula na vlačilec.
Ko se je dovolj približal ladji, sem v levi roki naviti pandul in v desni utež v ritmu dvakrat ali trikrat zanihal ob boku proti sebi ter stran in ga z vso močjo zalučal kakšnih trideset metrov proti premcu vlačilca tam spodaj. Najprej sem izpustil iz desne roke utež in takoj zatem še naviti del iz leve roke. Pandul mi je tako švignil iz rok, da je kar zažvižgalo. Možje na vlačilcu so se sklonili, da jih ne bi zadel v glavo. Priletel je mednje in udaril ob krov vlačilca. Strašno, kako sem bil ponosen. Ni namreč večje sramote, če mornar zgreši met in pandul pade v morje, pa ga je potem treba znova vleči iz morja in navijati na roko. Za tak primer neuspelega meta ima drugi mornar pripravljen še en pandul, da se ne izgublja čas z zlaganjem prvega, ki je zgrešil cilj.
Običajno imajo vse tovorne ladje svoje naprave za izkrcavanje tovora. Foto: osebni arhiv
Noštromo je ukazal krmarju, ki je stal ob električnem vitlu, naj začne zategovati ladijsko vrv. Mornar je prej naložene tri kroge vrvi na boben električnega vitla začel zlagati na krov. Po potrebi, ko se je vrv napela, je tudi popuščal tako, da je kakšen krog vrvi snel z bobna. Ko je bila vrv med ladjo in vlačilcem primerno dovolj dolga, je mornar nametal na boben še dva dodatna kroga vrvi, da ta ni popuščala. Enako je naredila ekipa veza na krmi ladje. Naša telesa so bila zaradi afriškega sonca in težkega dela preznojena. Pri manevrih pristajanja običajno tropskih čelad nismo imeli na glavi, ker so nas pri delu ovirale. Na glavi sem imel trak, ki je preprečeval, da bi mi s čela polzel znoj v oči in bi me potem močno pekle.
Mišice so skelele. Vlačilca sta začela na znak pilota, ki se je pred tem vkrcal na ladjo s čolničem, ki mu pravijo pilotina, tako, da je splezal po vrvni lestvi na zavetrni strani na krov ladje in pod budnim očesom kapitana, zategovati ladijske vrvi in vleči ladjo proti pomolu na privez. Velikokrat je vlačilec pregrobo potegnil in ladijsko vrv je napelo kot struna, da je začela brenčati. Mornarji smo v takih grozečih trenutkih počepnili k tlom palube. Saj če bi vrv počila, bi udarila kot bič in lahko koga na svoji poti ubila ali pa hudo poškodovala. Videl sem že, ko je ob takšni priložnosti počila ladijska vrv in zadela ob bok ladje. Na tistem mestu je vrv tako zarezala v kovinski del ladje, da je barva kar odpadla. Ko sta vlačilca potegnila ladjo v bližino priveza, sta jo začela zdaj počasi z bočne strani, eden po krmi, drugi po premcu, porivati proti pomolu.
Z mornarjem sva hitro pripravila drugo ladijsko vrv tako, da sva iz navitega kupa na tleh potegnila gašo in jo kakor prvič potisnila skozi oko na strani obale ter jo potegnila čez rob ograje navzgor. Na gašo sem navezal konec pandula, znova prijel naviti del v levo roko, v desno utež in vse skupaj podobno kot na vlačilec, zalučal na obalo. Tokrat ni bila tako pomembna natančnost, ampak bolj dolžina meta. Pristaniški delavec je prijel utež pandula, na katero je bila navezana gaša ladijske vrvi, in ga začel vleči proti obali. Mornarji na premcu in krmi smo vsak svojo ladijsko vrv popuščali. Ko je izvlekel ladijsko vrv iz morja, jo je nasadil na obalno bitvo po premcu in enako je naredila ekipa na krmi. Tam so privezali ladijsko vrv po krmi. Po krmi pomeni, od krme ladje stran, po premcu ladje pa pomeni, od premca ladje stran v dolžino.
Ladijsko vrv smo navili na drug električni vitel in z vlečenjem ladijske vrvi prek vitla začeli vleči ladjo k obali. Medtem sta vlačilca bok ladje še vedno potiskala ob obalo. Ko smo se pritisnili k pomolu, smo spustili še po eno ladijsko vrv s premca, ki jo je pristaniški delavec vrgel čez bitev proti krmi in enako je naredila ekipa na krmi. Tam je pristaniški delavec obesil gašo čez bitev v smeri premca. Tako je bila zdaj ladja čvrsto privezana ob pomol. Vlačilca sta odvrgla vsak po eno ladijsko vrv, s katero sta nas vlekla, in mi smo ju mokro, zaradi morske vode še težjo kot sicer, vlekli z električnimi vitli na krov ladje ter sproti jemali iz bobna in zlagali v krog. Zaradi vode, ki se je stekala iz vrvi, smo bili premočeni in umazani.
Delati kot zamorc pomeni − nič delati, lenariti. Tako je bilo povsod po Afriki, kamor je stopila moja noga. Foto: osebni arhiv
Še enkrat smo pritegnili z električnimi vitli obe vrvi na premcu in obe na krmi. Zdaj je bilo treba spustiti na pomol ladijske stopnice, ki so bile položene ob boku nadgradnje. Zvrnili smo jih v pravi položaj, jih sunili od boka in eden od mornarjev jih je hkrati začel spuščati proti obali, drugi pa je skočil nanje. Ko so bile stopnice dovolj spuščene, je mornar izskočil s stopnic ter jih potegnil na obalo. Vzeli smo mrežo in jo zaradi varnosti uporabnikov razpeli med bokom ladje in zunanjim robom ladijskih stopnic. Na ladjo so se najprej povzpeli cariniki in policisti. Pregledali so dokumente in po njihovi odobritvi smo lahko začeli pripravljati ladjo za izkrcavanje tovora. Odšli smo k jamborom in z električnimi vitli in ročno z vrvmi začeli deriče vleči prek škripcev stran od jamborov. Ene nad obalo, druge na mesto dvigovanja tovora iz ladijskega skladišča.
Potem smo z jeklenimi vrvmi privezali vrh pokrova ladijskega skladišča in ga vsakega od štirih odprli z vlečenjem jeklene vrvi z električnim vitlom. Pokrov skladišča se je zlagal kakor harmonika. Zdaj je bila ladja pripravljena za iztovarjanje. In ladijski delavci so prišli na krov ladje. Mornarji smo imeli zdaj nalogo hoditi med črnci in stražiti ladijski tovor, ki ni bil namenjen za izkrcanje v tem pristanišču. Na ladjo je prišlo približno sto petdeset pristaniških delavcev. Od tega jih je približno petdeset delalo v stanju »slow motion«, petdeset jih je spalo na vrečah, petdeset pa jih je stikalo naokoli, če bi bilo kaj za ukrasti.
Šele v Afriki sem spoznal, kaj pravzaprav pomeni pesem Janija Kovačiča: Delam kot zamorc. Prej sem mislil, da to pomeni trdo delati. Pa vendar temu ni tako. Jani Kovačič se je verjetno zmotil. Delati kot zamorc pomeni − nič delati, lenariti. Tako je bilo povsod po Afriki, kamor je stopila moja noga. V nasprotju z močnimi črnci so pristaniški delavci v Indiji resnično trdo in garaško delali, pa so bili telesno veliko bolj šibki. Prvi dve sliki: Na straži ob visečih ladijskih stopnicah v pristanišču. Tretja slika: Na premcu ladje ob sidrnih verigah levega in desnega sidra ter električnih vitlov.
