Tiskane izdaje
Potem ko smo iz afriških pristanišč v sredozemska razvozili ves tovor, ki je bil predvsem hlodovina mahagonija, smo z ladjo Vida zapluli v dok v Trst. Ladjo je bilo treba po tem, ko smo nasedli na reki Kongo, zaradi varnosti čim prej pregledati, ali je kje poškodovana. Med plovbo proti Evropi sicer nismo opazili, da bi kje vdirala voda. Toda nikoli se ne ve. Najprej varnost. Pa tudi obnovili so jo, če smo bili že v doku. Zamenjali so cinkove konektorje na podvodnih delih ladje, prebarvali spodnji del, pregledali krmilo, propeler in drugo.
Glede na to, da sem petnajstkrat preplul Atlantik med Gibraltarjem in Panamskim prekopom, prav tako petnajstkrat Pacifik med ZDA in Japonsko in opravil najdaljšo plovbo med ZDA in Indijo, ki je trajala dolgih, dolgih 47 dni, ko nisem stopil na kopno, je povsem jasno, da sem v tem času z različnimi čezoceanskimi ladjami doživel številne strah vzbujajoče viharje.
Ampak najhujšega, najsilovitejšega, ko smo mislili, da je resnično konec z nami, in so tudi tisti, ki sicer ne verjamejo v Boga, molili k njemu, sem doživel v Sredozemskem morju na ladji Koper. To je bila ladja za razsuti tovor in od daleč bi jo zlahka zamenjali za tanker. Pluli smo prazni iz Reke proti Casablanci po fosfat. Eno ladijsko skladišče smo napolnili z balastno vodo, da nismo bili prelahki.
Ko smo zapustili Messinski preliv in pluli ob severni obali Sicilije, nas je sredi dneva ujel vihar. Kar nenadoma, v pol ure, so privršali oblaki in nebo se je stemnilo. Izpod oblakov so začele na gosto, vsakih nekaj sekund in blizu nas udarjati strele. Zaradi tolikšnega števila bliskov kar ni nehalo grmeti. Morje se je razpenilo in visoko so se dvignili valovi. Težko bi ocenil, vendar če jih primerjam z velikostjo ladje, verjetno ne bi pretiraval, če bi dejal, da najmanj deset metrov. Mornarji smo tekli iz nadgradnje po palubi, ki so jo zalivali velikanski valovi. Morali smo zapreti vse odprtine na palubi, da voda ne bi vdrla v ladjo.
To je bila šele prava igra z življenjem. Kakor hitro je val odneslo s krova, smo planili naprej in že po nekaj metrih smo skočili na štivo oziroma pokrov skladišča, ki ga val ni dosegel. In kakor hitro je val iztekel, smo spet planili na krov in tekli po mokrih, drsečih se tleh ter zaradi vzpenjanja in zibanja ladje lovili ravnotežje. Če te medtem ujame val, te z vso silo udari in potisne v železne dele ladje, ti zdrobi glavo in te potem potegne s krova v morje. In kdo bi potem še našel truplo? Kakor da bi bilo to važno.
Tako nam je uspelo priti do premca. In šele tam, na vrhu premca, je bilo divje. Valovi ga sicer niso prekrivali, vendar se je tako tresel, tako je butalo, da smo kar poskakovali. Rodeo? Mislim, da je bilo hujše. Držati smo se morali za vsak štrleči kos kovine, da nas ni metalo naokoli. Tudi tu je bilo nevarno. Ko nam je nekako uspelo zapreti vse odprtine, smo se morali vrniti še nazaj do nadgradnje. Ali me je bilo strah? Pa še kako! Kri je bila polna adrenalina. Pa vendar. Morali smo se vrniti. Premočeni do kože, zobje so mi igrali kot španske kastanjete. Ne vem, ali bolj zaradi mraza ali strahu.
Na enak način, s poskakovanjem s krova na pokrov skladišča po vsakem vzkliku »Pazi!« in skakanju na krov, teku in padanju se nam je nekako uspelo po stopnicah povzpeti na nadgradnjo. Obstal sem na varnem, kar se valov tiče, se držal za ograjo, da me ne bi vrglo po tleh, in si mislil: »Želel si! Imaš!« Ja, res sem si želel dogodivščin. Ampak takšnih, v katerih preživim. Toda pred tem o možnostih preživetja običajno nihče ne razmišlja. Lepo je gledati filme. V živo je pa čisto drugače.
Zaradi viharja smo se zatekli v neki zaliv na Sardiniji in tam čakali, da pojenja. Vsaj pošteno smo se naspali čez noč. Naslednje dopoldne smo izpluli, ker je bila vremenska napoved ugodna in je obljubljala umirjanje besnečih naravnih pojavov. Kakor hitro smo izpluli, smo spoznali, da je bila napoved napačna in bi moral kapitan še kakšen dan počakati v zavetju sardinskega zaliva.
Foto: osebni arhiv
Toda vsak dan ko ladja stoji, se povečuje denarna izguba. Zato se je verjetno naš kapitan odločil izpluti. Vihar ni jenjal, prav neverjetno, še okrepil se je. Kapitan je spoznal svojo zmoto, ampak vrnitev ni bila več mogoča. V takšnem viharju je obračanje boka ladje grmečim valovom samomor in zato se smer plovbe ni smela spreminjati. Zaradi nasprotnega vetra in valov smo precej zašli iz začrtane smeri plovbe. Namesto proti Gibraltarju smo pluli − oziroma bolje rečeno, nas je besneče morje gnalo − ob zahodni obali Sardinije proti Korziki.
Kdo bi si lahko predstavljal, da je lahko dvesto metrov dolga čezoceanska ladja igrača valov? Mornarske kabine v nadgradnji so v višini palube in blizu morja. Tako smo morali vsi mornarji v svojih kabinah na obeh okroglih ladijskih oknih spustiti z notranje strani kabine še železni poklopec ter ga čvrsto privijačiti, da ne bi valovi razbili okna in odprli pot morju v notranjost ladje.
In šele zdaj je postalo grozno. Nekaj mornarjev se nas je zbralo v eni kabini. Ne vem, zakaj. Verjetno, da bi v družbi lažje preživljali strah. S polic je pometalo razne stvari, tako da so ležale povsod naokoli. Sedeli smo na tleh, kajti na stolih zaradi divjega zibanja ladje to ni bilo mogoče. Bili smo tiho. Ker smo ladijska okna zaprli z železnim pokrovom, smo se počutili kakor v grobnici. Od vsepovsod se je slišalo grozeče cviljenje, kakor da bi se ladijska pločevina zvijala. Najraje bi si z rokami pokril ušesa, da mi ne bi bilo treba poslušati tega zvoka. Pa sem se moral z njima upirati v tla, da me ni premetavalo.
Pomislil sem, ali so delavci v ladjedelnici dobro zavarili skupaj dele ladje. Upal sem namreč, da se ne bo prelomila na pol. Upal sem, da se ne bo prevrnila, upal sem ... da bomo ostali živi in da bo kmalu minilo. Na steni kabine smo imeli obešeno nihalo, ki nam je kazalo nagib ladje. Nismo vedeli, kje je meja nagiba ladje, ko se ta prevrne. Mogoče bolje, da nismo. Ko je nihalo zanihalo proti štiridesetim stopinjam nagiba, smo vsi nemo opazovali, srce mi je razbijalo. Čutil sem ga v grlu. Ko se je ustavilo, smo si za kratek čas vsi oddahnili. Toda ne za dolgo. Ladja se je začela nagibati na drugi bok in nihalo je spet hitelo v drugo smer. In tako smo kar naprej zrli v to nihalo. Pogovarjali se nismo. Na obrazih drugih mornarjev je bilo opaziti strah. Videl sem ga v njihovih očeh. Zenice so bile širše in oči široko odprte. Najverjetneje tudi pri meni. Nihče se ni nič pritoževal, nič preklinjal − samo oči so govorile ...
V trenutku, ko je ladja padla z vrha vala v dolino, nas je kar privzdignilo. Počutili smo se lahki kot pero, spet naslednji trenutek, ko se je trup ladje zaril v val, pa dvakrat, trikrat težji kot v resnici. In rukalo je, stresalo kot noro. Dobil sem navodilo, da moram na most. Odprl sem vrata kabine, jih nekako hitro zaprl, vrglo me je ob steno hodnika, prijel sem se za držalo in se vlekel naprej proti stopnicam na višjo palubo. Ne spominjam se več, koliko stopnic je imela ladja Koper do vrha nadgradnje oziroma do poveljniškega mosta. Veliko. In hoja, pravilneje plezanje po njih med viharjem, je posebna zgodba. Vse ladijske stopnice so strme. Ko sem stopil na prvo, sem se prijel za držalo in nenadoma so bile strme kot lestev, že v naslednjem trenutku pa položne. Ko so bile strme, je bil čas lebdenja, ko so bile položne, pa čas stresanja in podhrtavanja. Cviljenje, cviljenje pa kar naprej.
Težko, pa vendarle mi je nekako uspelo priti na poveljniški most. Dobil sem nalogo opazovati morje, ker z radarjem ni bilo mogoče z gotovostjo opazovati okolice. Postavil sem se spredaj pred majhen okrogli del okna, ki se je vrtelo in s tem stresalo morske kaplje s sebe, da sem lahko kaj videl. Medtem ko sem opazoval naprej po premcu, sem se moral ves čas močno držati. In groza! Ne vem, ali je bilo bolje biti zaprt v kabini in nič videti kakor tukaj − videti vse.
Od spredaj po premcu se je valil ogromen val. Prekril je celotno palubo, tudi pokrove skladišč, na katere smo se mornarji pred prihodom v sardinski zaliv zaklepali pred valovi. Vse. Palube nisem več videl, samo nadgradnja je bila zunaj, nad morsko gladino. Kot podmornica. »O Bog, pridi ven, izplavaj, prikaži se,« sem čisto po tiho prosil. Ladjo je nagibalo, podrhtavala je in podrhtavala, da mi je vse telo kar stresalo skozi ročko, za katero sem se držal. Upal sem, da ne bo razpadla, da se ne bo zarila še globlje v morje, tako globoko, da ne bo mogla več ven in bo morje pogoltnilo še nadgradnjo. Trup ladje se je skoraj tako kot delfin zagnal iz morja in spet padal v dolino vala. Na radijskih valovih je bilo slišati številne klice na pomoč.
Nikomur nismo mogli pomagati. Še sebi ne. Verjetno je šlo za jadrnice. To je trajalo tri dni. Tri dni brez spanja, tri dni strahu. Jedli smo, kolikor smo lahko, iz konzerv.
***
Nekatere fotografije so z ladje Kranj na Pacifiku ob zahodni obali Amerike, nekatere z ladje Bled nekje sredi Pacifika in zadnji dve z ladje Vida nekje ob zahodni obali Afrike na Atlantiku. Viharja, ki sem ga doživel na ladji Koper v Sredozemskem morju in sem ga opisal v besedilu, nisem fotografiral, ker to ni bilo mogoče. Je bil še veliko hujši od teh, ki so na fotografijah.
