Tiskane izdaje
Običajno so trajale daljše plovbe okoli petnajst dni, na primer čez Atlantik med Gibraltarjem in Panamskim prekopom, pa med Ameriko in Japonsko, drugače pa večinoma manj. Najdaljša plovba je trajala 47 dni z ladjo Bled med ZDA (Long Beach) in Indijo (Kandla). Samo iz razdalje sem videl dele kopnega, ko smo pluli mimo Marijanskih otokov, otoka Guam in ko smo zapustili Pacifik ter skozi filipinsko otočje severno od otoka Mindanao zapluli v morje Sulu. Pluli smo med številnimi čudovitimi otočki. Zaradi gusarjev smo imeli v tem delu morja dvojno stražo na poveljniškem mostu. To pomeni, da je bil poleg častnika krova in krmarja na mostu še mornar.
Po radijski zvezi smo bili opozorjeni, naj nam bo sumljiv vsak hiter motorni čoln, ki bi se nam med plovbo preveč približal. Vendar srečanja z gusarji nismo doživeli. Ko smo zapluli skozi Malaško ožino, smo se ustavili v Singapurju na sidru samo toliko, da je priplul do nas manjši tanker, napolnil rezervoarje z gorivom in že smo izpluli ter zapluli v Indijski ocean. Plovba je bila grozno dolgočasna. Mornarji smo opravljali tipična mornarska dela.
Med osmo in dvanajsto uro smo s pnevmatskimi iglami razbijali rjavino na palubi in drugje. Barvali, barvali in barvali. Potem kosilo v ladijskem salonu za posadko. Od ene do četrte ure popoldne pa spet ista dela. Ko je bilo morje mirno, smo se zaradi lažjega premagovanja razdalj na drug konec ladje odpeljali kar z majhnim motorčkom. V prostem času pa pravzaprav nismo vedeli, kaj bi počeli. Po skupinah smo se dobivali zdaj v kabini enega, drugič v kabini drugega mornarja ter preganjali dolgčas. Kopali smo se v bazenu, lovili morske pse, ki so plavali za ladjo, pekli odojka na ražnju, imeli ponoči pojedine zunaj na krmi in razne druge reči, samo da je čas hitreje tekel. Občasno se mi je zahotelo samote. Takrat sem se zaprl v svojo kabino ali pa odšel na premec ladje, kjer v prostem času običajno ni bilo nikogar. Kljub majhni površini življenskega prostora se je dalo najti nekaj samotnih mest.
Kljub majhni površini življenskega prostora se je dalo najti nekaj samotnih mest. Foto: osebni arhiv
Vsako nedeljo nas je med plovbo zjutraj, ko smo še spali, z namenom urjenja presenetil alarm s predirljivim zvokom za zapuščanje ladje. Takrat smo morali čim hitreje obleči rešilne jopiče in priteči do svojega rešilnega čolna. Vsak mornar je moral vedeti, h kateremu rešilnemu čolnu spada, katere so njegove naloge. Eden je moral odvezati čoln, drugi ga je moral, če je bilo morje mirno, z elektromotorjem spustiti ob ladijski bok, kakšna dva metra do morske gladine, tretji ga je moral odrivati. Nekateri so tekli k napihljivim rešilnim splavom.
Po koncu urjenja smo morali v rešilnih čolnih še zamenjati staro, postano vodo s svežo. Potem smo imeli urjenja za gašenje požara. Skratka, vsak član posadke je moral v primeru kakršnega koli izrednega dogodka natančno vedeti, kje mu je mesto in katere so njegove naloge. Delovali smo kot dobro podmazan stroj.
Sicer pa vse naokoli vedno ista temna modrina morja in svetla modrina neba. Včasih kakšen osamljen oblaček. Dolgčas, dolgčas ...
