Tiskane izdaje
Pilot se je v Matadiju vkrcal na ladjo Vida. Poznavajoč reko Kongo naj bi nas varno vodil skozi njene ožine, plitvine ter druge nevarne dele. Takoj po izplutju iz pristanišča smo morali mornarji po kapitanovem ukazu biti za vsak primer na krmi in premcu. Na premcu še posebej, če bi bilo treba v primeru nevarnosti na hitro spustiti levo, desno ali kar obe sidri. In res se je ladja zarila v blatno dno reke Kongo. Mornarji smo pri tem kot keglji popadali po krovu. Čeprav smo bili za vsak primer v pripravljenosti, smo bili kljub temu presenečeni. Pobrali smo se, sloneli čez ladijsko ograjo in opazovali tok reke mimo ladijskega boka. Z radovednostjo smo pričakovali kapitanove ukaze in dvomili, da se nam bo uspelo brez pomoči vlačilcev spraviti iz blata. Kapitan je ukazal ustaviti stroj.
Čez nekaj trenutkov je ladijski propeler zavrtel vzvratno. In to tako močno, da se je krov ladje pod našimi nogami močno stresal. To je trajalo mogoče pol minute. Nič ni pomagalo. Mornarji smo bili mnenja, da bo kapitan na ta način ladjo samo še globlje zakopal v blato in da jo bo potem tudi z vlačilci skoraj nemogoče spraviti iz tega blatnega objema reke. Na premec je poslal noštroma z radijsko postajo.
Po en mornar je moral nemudoma k vsakemu sidrnemu vitlu. Na noštromov ukaz smo pričeli z rahlim spuščanjem obeh sider v reko in propeler se je hkrati začel vrteti vzvratno. Sprva počasneje. Ko sta sidri dosegli dno, smo morali sidrni verigi hitreje spuščati v reko. Takrat je zaradi vzvratnega delovanja ladijskega propelerja in hitrega spuščanja ladijskih verig, iz katerih je v skoraj oglušujočem ropotanju kar letelo posušeno blato morskega dna iz prejšnjih sidranj, ladjo tako stresalo, da česa takega še nisem doživel.
Upal sem, da ne bo razpadla. Noštromo je s pol telesa visel čez premec, opazoval gladino reke in mahal z roko, naj še popuščamo. Zaradi manjše teže ladje, ker smo obe sidri spustili na dno, in vzvratnega vzgona propelerja je ladja po krmi zaplula tako, da jo je začelo z bokom obračati proti toku reke. Takrat smo dobili ukaz »dvigaj sidri«. In vitli sta začeli dvigovati obe sidri naenkrat. Ko je bila ladja obrnjena s premcem proti toku reke, sta bili obe sidri že na svojih mestih. Krmar je ladjo samo še obrnil nazaj po toku navzdol in smo bili rešeni.
Rešitev smo seveda pozdravili z močnim vzklikanjem. Kar verjeti nismo mogli, da se nam je uspelo izvleči. In za ta odlični, mojstrsko izvedeni manever je bil zaslužen naš kapitan. Je pa res, da je bilo tveganje kar veliko. Če bi se v primeru neuspelega manevra zarili še globlje v blatno dno, bi morali čakati na višjo raven reke, kar bi lahko trajalo dneve in dneve. »Če bi znova nasedli, in to z bokom obrnjeni proti toku reke, bi se lahko zaradi pritiska toka reke ob bok ladje prevrnili.« Če ne takoj, pa vsekakor ob povečanju vodostaja reke. Lahko bi ostali brez obeh sider. Ampak, čestitke našemu kapitanu!
