Mornarjev dnevnik: Kot hudoba iz samega pekla

Po pristanku ladje Bled na Long Beachu nas je nekaj članov posadke odšlo na letališče v Los Angelesu in od tam domov proti Evropi na dopust. Po dopustu sem na ladjo Velenje, ki je bila zasidrana v Pakistanu, poletel iz Zagreba, prek Frankfurta in Dubaja do Karačija v Pakistanu. Tam sem prenočil v hotelu, ki bi ga lahko poimenoval tudi Hotel groze. Ko sem zvečer izstopil iz letala, je deževalo kot noro, taksist me je peljal v hotel skozi mračne ulice mesta, polne vode, ki je že poplavljala. V potokih se je zlivala do kolen visoko in izpod avtomobila je pršila kakor ob vožnji z gliserjem. Javna razsvetljava ni delovala.

Prispel sem v hotel, ki je bil popolnoma zavit v temo. Ob vstopu vanj je gorelo nekaj migetajočih sveč. Po prijavi na recepciji me je postrešček, ki je imel na glavi pakistanski turban bele barve, katerega neoviti konec mu je visel ob strani, s svečo v eni in z mojo mornarsko vrečo v drugi roki vodil skozi temačne hodnike hotela. Zunaj se je slišalo grmenje in svetloba v rahlem prepihu plapolajoče sveče je odsevale čudne, rekel bi grozne podobe na stenah hodnika. Občasno je osvetlila njegov temni obraz z ukrivljenim nosom ter dolgo črno brado, ki mu je zakrivala del prsi. Bil je oblečen v belo haljo, podobno ženski pižami in povezano s pasom, za katerim je bil zataknjen nož z zakrivljenim rezilom. Seveda še v nožnici. Prizor je bil podoben filmski grozljivki.

Odrinil je vrata sobe in položil na tla mojo mornarsko vrečo. Nekajkrat se je sklonil nad mizo, da bi prižgal svečo, a jo je rahla sapica, ki je prihajala skozi priprto okno, ob katero se je zaganjal veter z dežjem in katerega krilo je privezano udarjalo ob okvir okna, vedno znova ugasnila. Stopil je do okna in ga momljajoč zaprl. Končno je lahko prižgal svečo in odšel.

Ostal sem sam. Ne vem, ali sem se bolje počutil sam ali v družbi te čudne podobe postreščka, ki je deloval kot hudoba iz samega pekla. Kar oblečen sem se zleknil na posteljo. Grozno, kako osamljenega sem se počutil. Toda ne za dolgo. Ležal sem in opazoval čudne, skrivnostne in neresnične podobe na zidovih okoli sebe in na stropu. Gledal sem, napenjal oči in mislil, da sanjam. Nekaj dolgega se je resnično premikalo na zidu poleg mene. Skočil sem s postelje. Od strahu sem začel globoko in glasno dihati, v prsih sem slišal glasno razbijanje srca. S tresočo se roko sem pograbil svečo in jo dvignil proti zidu. Tam je bil ... povem prihodnjič.