Mornarjev dnevnik: Dogodivščine na krovu ladje Bled

Ob sibirski obali nas je vkleščil led in le hitremu odzivu ruskega ledolomilca se lahko zahvalimo, da smo se mu izmuznili.

Objavljeno
23. maj 2017 20.50
Roman Zakšek
Roman Zakšek

Iz zagrebškega letališča nas je 20 novih članov posadke ladje Bled z Lufthansinim letalom Boeing 737 poletelo v Frankfurt in od tam z letalom DC-10 proti Kanadi. Leteli smo devet ur, čez ledene plošče Grendlandije in čez severozahodni del zaliva Hudson do Calgaryja. In od tam še eno uro do Vancouvra.

V pristanišču nas je čakala ladja Bled. Ko smo prišli nanjo, se je dvajset starih članov posadke, ki smo jih zamenjali, odpravilo na dopust proti Evropi. Ko se na ladjah menjajo posadke, se vedno teži k temu, da ostane najmanj tretjina posadke na ladji še od prejšnje plovbe.

Že naslednji dan smo izpluli proti Japonski. Drugi dan plovbe se je na mirno morje spustila gosta megla. Bila je tako gosta, da s poveljniškega mostu niti premca nismo videli. Mornarji smo se vsaki dve uri po dva in dva menjavali na straži na mostu. Eden je stal na levi strani zunanjega krila mostu, drugi na desni. Naša naloga je bila opazovati okolico ladje in v primeru, da bi zaznali kakšno plovilo v bližini, to nemudoma sporočiti krmarju. Radarji namreč niso zanesljivi, že večjo jato delfinov zaznajo kot plovilo. Vsakih nekaj trenutkov je ladijska sirena tulila in opozarjala morebitna plovila na nas, češ: »Umaknite se nam s poti!«

Stal sem na desni strani zunaj, na krilu mostu. Megla se mi je zažirala v kožo. Z vsakim dihom mi je obilno napolnila pljuča. Nabirala se mi je na oblačilih in se mi scejala s pokrivala malo po hrbtu, malo za vrat. V roki sem držal daljnogled, ki mi ni prav nič koristil. Če sem ga prislonil k očem, sem videl samo belino. Bila je grobna tišina. Ni bilo slišati ne običajnega šumenja morja, ne udarcev valov, ne morskega vetra. Nič. Samo rahel šum delujočega ladijskega motorja. In spet predirljivi zvok ladijske sirene, ki se je kakor nož zaril v tišino. Imel sem občutek, kakor da sem na vsem svetu popolnoma sam. Za seboj sem videl samo del ladijske brazde po krmi. Ko sem se obrnil v smer plovbe, pa samo del palube, ki je izginjala v meglo. Kakor v sanjah. Kakor da bi bil na ladji duhov. Ko smo na severnem Pacifiku prepluli 180. poldnevnik, kjer poteka datumska meja, smo preskočili četrtek.


Ladja Bled pred izplutjem. Foto: osebni arhiv


Pogled na neskončno belino. Foto: osebni arhiv

Prejšnji dan je bila sreda, naslednji dan pa že petek. Tako v mojem življenju ta dan koledarsko manjka. Japonsko smo prepluli od severa do juga in od juga do severa po obeh straneh obale. Iz Akite smo zapluli prazni čez Japonsko morje proti največjemu ruskemu daljnovzhodnemu pristanišču Sibirije Vostočni. Zapadel je sneg in prekril ladjo. Ko smo zagledali sibirsko obalo, smo naleteli na zaledenelo morje in nismo mogli naprej. Kapitan je ukazal ustavitev ladijskega motorja in ladja se je ustavila. Poklical je na obalo in prosil za pomoč. Obtičali smo.

Po nekaj urah čakanja je ladjo obkrožil led. Postalo je nevarno, da ne stisne boka ladje in ga predre. Potem bi šla ladja na dno. Še pravočasno so pripluli dva ruska vlačilca in ledolomilec. Ta je takoj zakrožil okoli naše ladje ter nas rešil ledenega oklepa. Potem se je usmeril proti obali, za njim sta plula vlačilca, za njima pa še mi. Ko se je ledolomilec preveč oddaljil, se je led pred nami spet zaprl in moral se je vrniti po nas in znova zdrobiti led okoli ladje. Ledolomilec se je zaganjal na ledeno površino in s svojo težo drobil in lomil led. Pri tem je glasno pokalo.