Tiskane izdaje
Približal se je kubanski vojak in mi ponudil roko. Pomagal mi je vstati. Kako je bilo medtem s preostalima mornarjema, ne vem. Spominjam se, da so nas s terenskim vozilom zapeljali v pristanišče. O tem se nismo nikoli pogovarjali in nikomur nič govorili. Kakor da se ni nič zgodilo. Tudi doma nisem o tem nič govoril, prijateljem sem samo bežno omenil, da sem imel prislonjeno puškino cev na glavo. Kaj več pa o tem dogodku nisem hotel govoriti. Govoriti o doživljanju strahu pred smrtjo je težko. Še danes, toliko let po tem, mi je bilo o tej izkušnji težko pisati. Ne vem, zakaj. Mogoče ne samo zaradi bližine smrti, mogoče tudi zaradi doživetega ponižanja.
Desni bok ladje Ljubljana med plovbo po Gvinejskem zalivu ob zahodni obali Afrike. Foto: osebni arhiv
V tem času je bilo v Angoli veliko kubanskih vojakov. Nekaj mesecev pred tem so prišli v Angolo na pomoč angolski socialistični vojski in tej je šele z njihovo pomočjo uspelo zavrniti vdor južnoafriške vojske v Angolo. Ob zahodni obali Afrike smo se skozi Gvinejski zaliv vračali proti Evropi. Na ladji smo bili trije mornarji, ki smo nosili v sebi težko breme spomina, ki smo ga hoteli čim prej potisniti globoko v notranjost, ga zakopati in nikoli več potegniti na svetlo.
Pa vendar sem se zaradi tega dogodka sredi noči velikokrat prebujal. Med plovbo je na ladijski krov priletelo veliko letečih rib, ki so se tam zadušile in smo jih mornarji samo veselo pobirali in nosili v kuhinjo, da nam jih je kuhar spekel. Te ribe se med begom pred plenilci v jatah dvignejo iz morja ter letijo okoli sto metrov daleč v višini petih metrov, padejo nazaj v morje in se skoraj isti trenutek odženejo v naslednji stometrski let. In seveda, veliko jih je med tem popadalo na ladjo.
