Tiskane izdaje
S tema dvema ladjama sem večkrat obiskal mesta v Grčiji (Pirej, Solun), v Italiji (Trst, Tržič - Monfalcone, Ravenna, Livorno, Neapelj), na Malti (Valetta), v Franciji (Marseille), v Španiji (Valencia, Tarragona, Barcelona), na Portugalskem (Lisbona, Porto, Leixoes), na Sardiniji (Arbatax), na Siciliji (Palermo), v Alžiriji (Annaba), na Kanarskih otokih (Santa Cruz de Tenerife), na Slonokoščeni obali (Abidjan, San Pedro), v Beninu (Cotonou), v Nigeriji (Lagos), v Angoli (Luanda, Lobito, Namibe), v Zairu (Matadi, Boma), v Gabonu (Ovendo), v Kamerunu (Douala), v Togu (Lome) ter v Sierra Leonu (Freetown).
Po afriških mestih zahodne obale Afrike, ki so večinoma muslimanska, je bilo gibanje ponoči po mestnih ulicah oziroma zadrževanje zunaj za belca brez ustreznega oboroženega varovanja lahko smrtno nevarno. Čez dan ni nobenih težav, lahko se sam sprehajaš po mestih, vendar ko pade, noč se je najbolje vrniti na ladjo ali iti v nočni lokal. Samo nikar ne ostati na ulici, saj je belec zelo zaželjena tarča nočnih napadov. Običajno večje organizirane skupine skočijo na enega ali manjšo skupino belcev. Najmanj enemu nastavijo nož na vrat in ta ter ostali jim morajo izročiti denar, ure, pa tudi hlače in čevlje. Če te napadalci potem pustijo živega, si lahko srečen. Sam sem v Slonokoščeni obali v mestu Abidjan doživel podobno zgodbo, ampak sem ostal samo brez ure na roki in brez nekaj denarja. Veliko ga namreč nisem nikoli nosil s seboj. Mislim, da ni bilo več kot za nekaj piv. Dvojica naših mornarjev sta se vrnila na ladjo bosa in brez hlač.
V vsakem pristanišču na svetu smo imeli mornarja na straži ob stopnicah, samo v Afriki in ponekod v Aziji, pa tudi na krmi ter premcu. Navadno so morski razbojniki ponoči po tiho priveslali s svojimi čolni k ladji, vrgli nanjo vrv s kavljem in se povzpeli. Zanimala jih je predvsem vsebina ladijskih kontejnerjev pa tudi ladijsko vrv v vrednosti 5.000 ameriških dolarjev so znali ukrasti tako, da so jo samo spustili iz krova ladje v svoj čoln. Mornarji na straži nismo bili oboroženi.
V Afriki nisem doživel nobenega razbojniškega napada na ladjo, sem pa samo s svojo prisotnostjo preprečil nekaj možnih napadov. Velikokrat so se ti razbojniki izdajali za ribiče, priveslali blizu k boku ladje in ponujali ribe. V času svoje straže sem se običajno postavil tako, da me ni mogel nihče izza hrbta presenetiti. Če sem bil na straži na premcu sem splezal tudi na bližji jambor.
Ribiči ob boku naše ladje Vide. Foto: Roman Zakšek/osebni arhiv
Z ladjo Vida smo zapluli 60 morskih milj iz Atlantika po reki Kongo navzgor do mesta Matadi v Zairu. Tam sva z mornarjem najela taksi in se odpeljala dalje v notranjost. Notranjost je bila zmes savane in džungle. Po eno urni vožnji sem ob pogledu na tipično domorodsko vas velel taksistu ustaviti. S kolegom sva vstopila v to vas. Domačini so se kriče razbežali po svojih slamnatih kolibah. Mi trije smo na enkrat ostali sami sredi vasi. Še psi so se poskrili. V ušesih so mi odzvanjali samo vreščeči, predirljivi zvoki nekaj desetin papig vrste gaboncev skritih v krošnjah palm. Tudi jok dojenčka je bilo slišati. V sebi sem se spraševal ali jo ne bi bilo bolje popihati dokler je še čas. Pogledoval sem proti avtomobilu in meril razdaljo do njega. V zraku je bilo čutiti zloveščo nevarnost. Iz slamnatih kolib so pričeli prihajati najprej moški z mačetami v rokah. Grozeče so jih vrteli v rokah, potem pa še ženske. Obstopili so nas. Tudi če bi sedaj poskusili bežati, bi bilo že prepozno. Pomislil sem na najslabše.
