Tiskane izdaje
Bil sem v budističnem templju v času njihovega verskega obreda. Muslimanski taksist, ki me je vozil naokoli, ni hotel vstopiti z menoj. Na sredi zadnje stene je bil kip Bude. Dva svečenika, oblečena v oranžna pokrivala, sta izmenično udarjala na viseči gong in verska ceremonija se je začela.
Skupaj z drugimi verniki sem se postavil v vrsto, a pomena obreda nisem razumel. Svečenik je šel od enega do drugega moškega v vrsti in mu dal cvet. Žensk ni bilo. Gledal sem, kaj so drugi naredili s cvetom, in enako storil tudi sam. Držal sem ga med dlanmi in tiho stal. Drugi so izgovarjali neke vrste molitev. Stal sem brez besed in opazoval. Vse se mi je zdelo povsem neresnično. Zdelo se mi je, kakor da bi se vrnil dva, tri tisoč let v preteklost neke izgubljene civilizacije. Vrnitev v preteklost. Časovni stroj.
Tako drugačna kultura od naše, da je človek vsaj na začetku ne more doumeti. Če bi živel in delal tukaj, bi najbrž res doživel kulturni šok. Iz misli me je zbudil močan udarec na gong, zaradi katerega se je zrak kar tresel. Mislim, da sem ga čutil na licu, čeprav ne morem trditi. Vsi so cvet, ki so ga dobili od svečenika, vtaknili v usta, ga z zobmi premleli in ga pogoltnili. Debelo sem gledal in nisem vedel, kaj naj storim. Če sem hotel biti del tega sveta, sem pač storil enako. Tudi sam sem ga prežvečil in pogoltnil.
Po verskem obredu sva z glavnim svečenikom še sedela kakšne pol ure na stopnicah svetišča. Ne spominjam se več, o čem je tekel pogovor. Kakor hitro sem prestopil ograjeno območje svetišča, se je začel drug svet, poln življenja. Na cesti cel kup vozečih avtomobilov, konjskih in oslovskih vpreg, psi in prašiči so tekali čez cestišče, krave so stale kar sredi ceste, ob robu ob lokalih, ob mizah, kjer so ljudje pili in jedli, povsod jih je bilo veliko. Hrup zaradi prometa, kričanja in hupanja voznikov je bil skoraj neznosen. Vse se mi je zdelo brez reda, ampak prometne nesreče kljub temu nisem videl nikjer. Najel sem rikšo in se vozil skozi prometne ulice.
»Rikša man« mi je dejal, da starši namerno pohabijo svoje otroke in jih pošljejo na ulice prosjačit. Foto: osebni arhiv.
Na cesti se je veliko rok pohabljencev stegovalo proti meni, proseč denar. Voznik riške (rikša man) mi je dejal, da starši namerno pohabijo svoje otroke in jih pošljejo na ulice prosjačit. Ko sem sestopil iz rikše, me je nekaj otrok prosilo za denar: »Mister, give me rupia, give me rupia!« Dal sem jim nekaj rupij in nenadoma se je okoli mene zgrnila gruča petnajstih, dvajsetih otrok. In vsi so kričali: »Mister, give me rupia, give me rupia.« Nekaj se jih je oklepalo mojih nog. Nisem vedel, kaj naj storim. Rikša man mi je svetoval, naj jim vržem nekaj rupij in skočim na rikšo. Tako sem tudi storil. Vrgel sem rupije, otroci so se zakadili za njimi, skočil sem na rikšo in rikša man je z vso močjo potegnil, skočil na kolo in pritisnil na pedala.
Človek lahko nekaterim pomaga, ne more pa kakor Jezus nahraniti vseh. Čeprav bi si želel. Ko sem stopal po ulicah Bombaja, me je na vsak način hotel ustaviti neki Indijec. Ker sem mislil, da tako kakor mnogi drugi tudi on želi od mene denar, se nisem hotel ustaviti. Hodil sem naprej, on pa pred menoj, obrnjen proti meni. V roki je držal nekakšno s pokrovom pokrito pleteno košaro. Ko je videl, da me s prigovarjanjem ne more ustaviti, je pred mene na tla postavil košaro. Obstal sem in gledal zdaj njega, zdaj košaro. Usedel se je na tla poleg košare in dvignil pokrov. »O groza!« sem pomislil. Iz košare je sunkovito dvignila glavo kobra ter jo grozeče začela obračati okoli, kakor da bi iskala plen, v katerega bi zasadila svoje strupene zobe. Njen srepeči pogled se je ustavil na meni. Njene brezizrazne oči niso kazale nikakršnih čustev. Bile so oči plenilke. Odskočil sem kakšen meter nazaj. Indijec je vzel v roke piščal in začel nanjo igrati. In kobra se je obrnila proti njemu.
Z glavo je poplesavala, kakor da želi ujeti ritem piščali. To je bil ples kobre. Gledala ga je v oči, kot bi ga želela hipnotizirati. Rikša manu sem v roke potisnil fotoaparat in mu dejal, naj me slika s kobro. Približal sem se ji na meter razdalje. Kobro je to zmedlo in obrnila je glavo proti meni. Tako sunkovito je z odprtim gobcem in belima zoboma udarila proti meni, da se mi je komaj uspelo še pravočasno odmakniti. Indijec je nehal igrati na piščal in mi zamahnil z roko, naj se odmaknem dlje, in spet začel igrati na piščal. Kobra se je umirila. Za to nevarno predstavo sem mu dal nekaj rupij.
Pozneje sem izvedel, da kobri odvzamejo strup tako, da jo primejo za glavo in ji zobe pritiskajo skozi čez kozarec napeto opno tako dolgo, dokler še priteka nekaj strupa. Potem kača nima več strupa in ni nevarna. Pa vendar ji začne telo znova hitro proizvajati nov strup. Kdo ve, ali je ta kobra imela v sebi strup ali ne. Tega ne bom nikoli izvedel.
