Tiskane izdaje
Po končani osnovni šoli v Brežicah sem se vpisal na srednjo ekonomsko šolo, ki je bila takrat v stavbi Gimnazije Brežice. A šola me tisti čas ni ravno zanimala. Med poukom sem večinoma gledal skozi okno in se zamišljal v vlogi popotnika in raziskovalca porečij ter pragozdov Amazonke, tujskega legionarja, mornarja ali kakšnih podobnih likov. Kar vleklo me je v svet. Hodil sem v knjižnico in doma namesto šolskih knjig prebiral potopise, pustolovske zgodbe, zgodovinske in zemljepisne knjige. In šola? Seveda mi je na tak način takrat ni uspelo dokončati. To sem (p)opravil leta kasneje.
Za začetek pa sem se zaposlil kot fizični delavec v takratnem IMV, kjer je danes stari Intermarket Brežice. Tam je tiste dni potekala proizvodnja kamp prikolic. To zagotovo ni bilo tisto, kar bi si želel, zato sem se z osemnajstimi leti, eno leto predčasno, prijavil za odhod v Jugoslovansko ljudsko armado. Na vojnem odseku v Brežicah so me ob prijavi vprašali, kam bi želel iti. Rekel sem, da čim dlje. Takšnih odgovorov verjetno niso bili vajeni, saj so vojaki navadno želeli odslužiti vojaški rok čim bliže domu. Ponudili so mi odhod v Makedonijo in z veseljem sem ga sprejel. Bil sem v vojašnici George Petrov v inženirski enoti pontonskih mostov kot voznik motornega čolna na reki Vardar. Ob gradnji pontonskega mostu sem moral s čolnom voziti nekaj metrov dolvodno ter vojaka, ko je padel v vodo, izvleči ven. Že takrat sem se pravzaprav ukvarjal z reševanjem. Moj poveljnik čete je bil iz občine Krško, kapetan prve klase Petan Branko. Odličen vojaški poveljnik in kasneje zaposlen kot odgovorni za zaščito in reševanje v Občinski upravi Občine Krško.
Po štirinajstih mesecih sem odslužil vojaški rok, se vrnil iz Makedonije, še nekaj časa delal v tovarni IMV v Brežicah, potem sem se zaposlil v Opekarni Brežice, dokler ni bil čas zrel in se nisem dokončno odločil, da grem za sanjami. Odpeljal sem se v Portorož na sedež Splošne plovbe Piran in v kadrovski službi povedal, da si želim na ladjo.
Rekli so, da bodo potrebovali tri mornarje in naj se vrnem čez teden dni. Ko sem se vrnil, sem zagledal v dvorani podjetja več kot petdeset kandidatov za mornarje. Verjetno ni treba posebej razlagati, kako sem se počutil v polni sobi konkurentov, tekmovalnost se je prebudila. Čutil sem, kako so mi glavo začeli oblivati toplotni valovi, kako sem stisnil ustnice in pustil, da mi je adrenalin preplavil telo. Ko smo izpolnili razne teste in opravili vse zdravniške preglede, smo čakali v vrsti na pogovor s psihologinjo. Na srečo so bila vrata odprta, tako da sem lahko slišal govor kandidata pred menoj. Videl sem, da sedi na stolu, s telesom je bil nagnjen naprej, mel si je roke, z eno nogo je tresel in jecljal je. Dejala mu je: »Vi ste pa živčni. Ne vem, če bi zdržali dneve in dneve na odprtem morju. Vi niste za na ladjo.«
Samo nekaj trenutkov zatem sem bil na vrsti. Časa za analitično razmišljanje in izbiro ustrezne taktike ni bilo veliko. Logično se mi je zdelo, da moram pred spraševalko nastopiti kot »mrtvo hladen«. Počasi sem se usedel, se udobno naslonil nazaj, eno nogo samozavestno prevrgel čez drugo, roke mirno položil na nogo ter pripravljen čakal na vprašanja. V trenutku me je preplavil strah. Pomislil sem: »Kaj pa če sem pretiraval in bo rekla, da sem videti len in nisem za na ladjo?« Vendar, če bi nenadoma zamenjal položaj telesa, bi bil vsekakor videti živčen. Zato sem ostal v prvotnem položaju. Po pogovoru mi ni psihologinja nič rekla o tem, ali sem pravi ali ne. Ker sem hotel biti še naprej kul, je tudi sam nisem spraševal, čeprav me je seveda grozno zanimalo. Nisem hotel dajati vtisa obupanca.
In kmalu sem dobil domov telegram, da sem sprejet ter naj pridem v njihovo zdravstveno ambulanto na cepljenje proti koleri in rumeni mrzlici. Bil sem neizmerno srečen. Ves svet je bil moj. V meni je življenje kar kipelo. Čakale so me neverjetne dogodivščine.
Ko sem v Portorožu poleg cepljenj opravil še druge formalnosti in dobil pomorsko knjižico, ki je nekaj podobnega kot potni list, sem dobil kmalu tudi telegram, v katerem je pisalo nekako tako: »Ladja Ljubljana v Kopru. Linija za zahodno obalo Afrike. Vkrcanje.«
Toliko za zdaj. Prihodnjič se bomo vkrcali na ladjo Ljubljana in verjetno tudi že izpluli.
