Tiskane izdaje
Vsled hude vročine in ljubeznivih vabil se nisem uspel držati zakletve morebitnim foušerjem, da iz betonske džungle že spet ne zbegnem v milejše loge. Naslov pričujočega zapisa cika na ime kraja, mimo katerega se vsako leto peljem na poti v moj najljubši škec Slovenije in ki mi zaradi inverzije za materinščino običajnega zaporedja stavčnih členov - vkup s sicer racionalnim (najprej rod, nato vrsta) poimenovanjem živil v mercatorju (Kruh jelenov, Sir bohinjski, Salama posebna) - vsakič znova vzbudi konfuzni vtis pesniškega opevanja (valove te zelenomodre), aristokratskega žlahtnjenja (Veronika Deseniška, Zmago plemeniti) in srditega zmerjanja (bebec butasti) obenem.
Hecna, ta inverzija. Sicer pa mi ranljivost na nenavadne krajevne nazive vso pot v Posočje ni dala miru: znak za Prapetno mi je, denimo, vzbudil asociacijo na prav tako često popotno uzrte Prapreče na Primorskem, kjer sem vselej sklepal, da krajani z imenom svojega doma uveljavljajo status izumiteljev frizurnega elementa, ki je neki dami vzbudil tolikšno strast v znanem Balaševićevem komadu iz obdobja Žetve.
Kaj so iznašli prebivalci Prapetna, mi ni znano, iz česar sklepam, da se v pozabo utonuli izum ni prijel. Le ugibam lahko, da je šlo za obuvalo, ki si ga nadeneš le na zadnji del stopala in se tako z minimalno porabo prostora v prtljagi še vedno kam prebiješ po blatu.
Končno v Kobaridu, v zavetju pred ofenzivo obcestnih tabel na čute in domišljijo, nas je pod streho sprejel neznansko gostoljuben prijatelj mojega očeta - ata tam šotori že ves mesec in s tem potrjuje sum, od kod sem podedoval talent za diskretno skvotanje tujih hiš -, in to čeprav sta si jo že delila še z dvema psoma in eno tronogo mačko.
Neverjetno je, kako nonšalantno živali sprejemajo pohabo: ljudje smo nesrečni že, če nam zmanjka kak prst, kaj večjega pa nas zna zagreniti za vse življenje, medtem ko se te male beštije naokrog sprehajajo brez četrt okončin, kot bi bilo to nekaj najbolj samoumevnega.
Posoški hendiket me je neprijetno opomnil na bivšega mačka, ki prav zdaj gineva od srčnega popuščanja v oskrbi moje prav tako eks soproge in slednji otežuje najbolj smiselni uspavalni poseg z navidez neizmerno zadovoljnim predenjem. Mačke si s to dejavnostjo sicer bojda možgane šopajo s hormoni sreče in tako prijetno zadete lahko preživijo tudi skrajno boleče situacije. Ko sem bil v srednji šoli, sem ob cesti našel povoženega mucka, ki je tik pred izdihom prav tako brnel kot blazen.
Še dobro, da je Spiegelman ob izdelavi svojega Mausa mačkam dodelil vlogo Nemcev in ne Judov: nacijem bi sicer posledično pasji obrazi sicer čisto pasali, a s podobo plinskih celic, ki odmevajo od mačje preje, bi se Art pri zbujanju sočutja bralcev brzčas znašel pred malček težavnejšo nalogo.
Po mojem bo kar špasna knjigica.
Še ena reč, ki sem jo v dopusta prostih uricah počel v Kobaridu, je bilo pisanje predloga filozofskega projekta za evropska raziskovalna sredstva. Zdaj to počnem že tretjič in sem nekoliko bolj izurjen kot prej: nazadnje sem na najambicioznejšem razpisu od vseh dobil kar dve najvišji oceni in dve popolnoma porazni, ki sta mi dostop do keša spet preprečili. Tokrat verjetno poskušam zadnjič, ker sem od zabaviščnega vlakca izmeničnega navdušenja in razočaranja že kar zmozgan.
Težava je - in zaradi te poante to temo tule pravzaprav načenjam -, da dandanes pravzaprav pri vseh mogočih razpisih (od služb prek razidenc in izvedbenih predlogov pa do raziskovalnih in umetniških projektov) kešholderji od kandidatov zahtevajo kar nekam pretirano raven angažmaja.
Če bi rad možnost za uspeh vsaj od daleč povohal, je treba vse morebitne ovire in njihove rešitve že vnaprej podrobno predvideti, biti z vsemi - v tej fazi še povsem hipotetičnimi - soorganizatorji in gostitelji že vse do potankosti zmenjen, itd., skratka, projekt mora biti že v fazi najzgodnejše prijave tako minuciozno zbrušen in obenem napumpan z že napol maničnim entuziazmom (»To morate financirati še ta hip, jaz sem najboljši kandidat za vas« ...), da tistih 75 odstotkov in več prijaviteljev, ki ob objavi rezultatov neizbežno zvisi, čustveno vsakič zgrmi toliko globlje v prepad razočaranja in postmanične depresije.
Ocenjevalci imajo zaradi vseh omenjenih zahtev kakopak precej lažje delo, kot če bi morali o potencialu projektov presojati na podlagi skicoznejših predlogov, a po mojem na koncu kljub vsemu vendarle sprejmejo suma sumarum slabše predloge - bolj cinične, spod peres v resnici manj angažiranih in zgolj v fintah spretnejših avtorjev - in spregledajo številne obetavne - bolj idealističnih tipov z manj talenta za birokracijo. Da škode v obliki naraščajoče čustvene otopelosti na strani poraženih niti ne omenjam. Na dolgi rok bo to jeba, markirajte mi besedo.
Ob večerih, ko je sonce nekoliko omililo sijaj in frustracije poneslo s seboj za obzorje, smo si šli noge pretegnit tja nad zaselek, na vrh Svetega Antona do kostnice na soški fronti padlih Italijanov. Stezo do nje krasijo lepi kiparski prizori iz Križevega pota, na katerih je Jezus neobičajno golobrad in kratkolas. Če ste hipi in vas kak japi kdaj heca, da ste videti kot Kristus, ga peljite v Kobarid in se mu smejte.
Tehnično zveneča imena postaj so me sicer zbodla, da sem zrisal tale instant stripek, ...
..., pri katerem lahko rečemo nekaj malega o komični blasfemiji. Četudi bodo pravoverni kristjani verjetno skočili v zrak, češ da vnemar jemljemo trpljenje Njihovega gospoda, pa se tale štorija precej bolj kot na katerokoli iskreno versko občutje spravlja na afnarijo pri gastronomskem igranju s hrano po eni in ritualno fetišiziranje krvavih zgodbic v ideologijah po drugi strani. Ni vse bavbav, kar se ne sveti. In obratno.
Na to noto se poslavljam: ostanite zdravi in pridite 25. avgusta k nam v Striparno na otvoritev razstave originalov iz DeCeccovega in Pižaminega stripa o Šnofiju in druščini (as seen in Pil). Vino bo, za pikat tudi, špasnih risbic in dobre družbe pa na odmet.
Se beremo čez dva tedna,
I
***Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
