Tiskane izdaje
Na jugu Cresa leži v pragozd potopljen kemp, poln nagcev, in že dvajset let, odkar po malem zahajam tja, se mi zdi do kože oskubljeno taborno življenje ena taka utopija.
Prepih na koži, nobenih vrat, stene med ljudmi le iz platna, izza njih pa vabila na kave in klepet.
Ena reč sicer, ki sem jo ponavadi težje prebavljal, je bil nudizem večine omenjenega raja. Delno zato, ker sem tja začel hoditi kot najstnik, ki sploh v družbi vrstnikov pretiranega razgaljanja ponavadi ne mara (po mojem, ker smo stalno nagi kot otroci, najstniki pa bi se iz tega zadušljivega paradiža radi izvlekli ravno z zapiranjem v za svojo generacijo značilne obleke in s posterji polepljene sobe),
delno pa, ker so se mi nudisti zdeli občasno bizarni v načelnosti svoje golote, še zlasti v spodaj naštetih situacijah:
Goloto v vodi in na plaži razumem − nihče noče, da se mu mokre kopalke popajo na stegna, ko prileze ven −, onkraj tega sem bil pa vse življenje rahel nudoskeptik.
Toda te dni − delno pod vplivom stika s stalno golim bebejem, delno pa vsekakor tudi zaradi oddaljevanja od na individualne obleke in stene vezanih najstniških let ter bližanja pobebljeno brezsramni starosti − sem na čudaškosti javne nagote vse manj občutljiv.
Če drugega ne, mi je blazno osvežilno, da se lahko kadarkoli na prostem preoblečem, ne da bi se mi bilo treba skrivati; da lahko odšetkam do tuša le z brisačo čez ramo, brez šare, ki ti je tam le odveč; ali da grem po seksu scat brez potrebe navleči kako krpico.
Golota, ki je dopuščena, in ne zapovedana, je lahko skrajno luštna in celo takile hecni prizori se ti po kakem tednu zazdijo čisto normalni:
Na biciklu me pa, upam, kljub temu še en čas ne boste videli brez gat.
In za konec − tole je pa res bržčas povezano s staranjem − njega dni so me v nudl kempih domala žalila večinoma legendarno neestetska telesa večine prebivalcev. Nič več. Delno zato, ker jih zdaj razumem kot logično posledico starosti nudistov, ki se jim telesa že okrušijo, preden se povsem znebijo sramu, delno pa, ker me, kot nekoga, ki je šele dobro zakoračil v dobo materialnega propada, prijetno teši, da je lahko še precej slabše, pa ne bo nič hudega.
Naj deformiram stari pregovor: če si najgrši človek v sobi ... pojdi ven iz sob sploh. Svet je grd in gol in to je lepo.
Amen.
Hasta el proximo,
Izar
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
