Tiskane izdaje
Kot dobra gospodinja, v kakršno sem se prelevil v teh nekaj tednih moške porodniške, bom tokrat vsled časovno tesnega srfanja med detecem, risanjem in počitkom blog spacal kar iz tega, kar se mi že pripravljenega kvari v hladilniku. Tako boste namesto poročila z dekadentne poroke japijev v Križevniški cerkvi ali kolegovih kontemplacij na temo dolgoprogaškega in šprinterskega lova na divjad in ženske deležni pogretih okruškov starih zapisov, kritik knjig in komentarjev tujih naročil. Saj veste, vse je lahko okusen obrok, če človek čez potrese malo sira in rukne za četrt ure v pečico.
Večina pričujočih pomij izvira iz kak mesec starega poročila iz Posočja, ko je hud naval slabo umerjenega navdiha po piščevem disku izbruhal kar 15 strani bloga, očitno overdozo celo za najpotrpežljivejše sledilce teh blodenj. Med rečmi, ki sem jih bil primoran postrgati v kompost, so bili, ne boste verjeli, še ekstra komentarji bizarnih označevalcev, ki so nam prekrižali pot. Eden od zavrženih monologov se je, denimo, glasil takole:
»Zmagovalec v špasnosti obpotnih tabel je bil pač znak blizu Tolmina, ki kaže proti, reci in piši, NOVEMU SVETU. Kot bi njegovi postavljavci slutili, da mimoidoči voznik nehote tehta, ali naj se odzove in si življenje polepša v utopiji, se znak čez par kilometrov ponovi, mikavno migajoč s puščico tja nekam čez polja. Šofer, ki bi se klicu vdal, bi na cilju gotovo naletel le na kak skupek blatnih barak, kot kak Kafkov K v gradu, ali pa bi ga pod valove zelenomodre zvlekle lačne čezsoške sirene. Mogoče pa ne, mogoče pa je tam res vse drugače in super, brez izkoriščevalcev in izkoriščanih, brez smrti in brez muk. Kdo ve. Novi svet. Noro.
Ofenziva obskurnih označevalcev na našo domišljijo se ni končala niti, ko smo parkirali v Kobaridu, kjer vsaj mene vsako leto začudi ime impozantne restavracije Topli val, ki − sploh zaradi odsotnosti vsake topliške infrastrukture v okolici − daje vtis le redkim izbrancem znanega evfemizma za kako skrivnostno, s seksom ali vecejem povezano dejavnostjo, pač po ključu raznih zlatih tušev, toplih bratcev in rdečih zor. Še najverjetnejši kandidat za referenta bi bil takole, na prvo žogo, občutek, ko se po dolgem času polulaš v hlače na hladen zimski večer, ampak verjetno gre kljub vsemu za kaj bolj domiselno perverznega.
Da je reč še bolj špasna, se omenjeni obednici priključeni hotel imenuje preprosto Hvala. Ni za kaj. Ne, res ne. Razen če sem na neki meni neznan način izvedel topli val in si s tem nehote prislužil hotelirjevo hvaležnost.
Mojo slično moteno deklico je v istem kraju zmedel oglas za vodene oglede, pri čemer je vsled napačne ocene o postavitvi naglasa res za hip pomislila, da gre za na neki način razredčene ture po lokalnih znamenitostih. Sicer so poceni, ampak čisto preveč prostega programa je vmes.«
Drugi škec brezciljnih misli, ki sem ga vrgel ven iz čiste ekonomičnosti, je bil remiks šal s skupnega piva s frendi iz kluba za nogometno nesposobne, ki je šel takole:
»Med mikrošalami, ki smo jih proizvedli sinoči, je med drugim eno sprožila novica, da so nekemu kranjskorodnemu opernemu pevcu v tujini možgane operirali kar med koncertom. Ker menda sivo snov doktorji tako in tako raje žokajo na živo, saj tako ob morebitnem blebetu ali nenadnem zamolku operiranca prej opazijo, če so prste vtaknili kam napak, je nekdo omenil, da tu vidi tržno nišo za Dr. DJ koncerte:
(Opravičilo pravemu pacientu, ne hecam se iz njegove bolezni, ampak podoba je bila preživa, da se ne bi prebila na plan.)
Medtem ko je drug frend, ki ravno prenavlja dom, zavračal možnost inštalacije oljenega parketa, saj da je z njim ogromno dela, on pa ne bi rad postal, kot se je izrazil, »suženj tal«.
Kar ni hecno le zato, ker se sliši kot še ena avstrijska dolina iz serije omenjene v predpredrejšnjem zapisu (Suzhental je bržčas ozka soteska nekje blizu slovenske meje), ampak tudi, ker je poniževalno služiti nečemu, kar že po definiciji biva pod tabo.
Suženj stropa, to bi še šlo, že pri strežbi stenam se pa človeku nehote malo fržmaga.
Končno je eden izmed sopivcev na dan privlekel še novico, da jim je pred kratkim uspelo v celice vgraditi laserje, pri čemer sem seveda takoj pomislil na vojsko belih krvničk iz risank in stripov, ki bi se kot kaki vojnozvezdni startruperji zdaj lahko do zob oboroženi borili proti bacilom. Žal se je izkazalo, da z laserji v resnici nameravajo markirati rakave celice, ki bi jih nato lahko bolj ciljano odstranjevali.
Kar se sliši super, ampak obenem sumljivo diši po hladnovojnih mešetarjenjih, kjer greš, recimo, oskrbet talibane s puškami, da bi nagajal Rusom, čez 30 let pa fašeš 11. september. Dati raku lasersko orožje, kaj pa vem, kako mu ga pa potem vzamemo?
Vsi smo bili veseli, da na pivu tokrat ni bilo zdravnikov, ki sicer brcajo z nami, saj bi bil domet hecanja bistveno bolj omejen z zoprnimi dejstvi.«
Poslednji, še za silo objavljivi komad prostih asociacij iz omenjenega superbloga se je dotikal na novo pridobljene navade mojega sina, da naju oba s punco pretirano pogosto in brez pravega vtisa škodoželjnosti tepe s svojimi majcenimi ročicami, kar sem poskušal sanirati tako, da »sem mu zagrozil, v skladu s cankarjansko-finžgarjevsko tradicijo vzbujanja slabe vesti nad šavsanjem po roki, ki te hrani, češ da se bo vsaka solzica njegove matere pretvorila v majhnega hudička, ki ga bo nato v peklu zbadal v gležnje, s čimer sem mu v drobni lobanjici želel vzbuditi tole podobo:
a ni kaj prida zalegla. K..., pa taki slovenski klasiki, še za vzgojo ne služijo.«
Finito. Poleg te lepljenke ostružkov preminule ustvarjalnost vam lahko iz shrambe ponudim le še par podob tekoče produkcije. Skoki, recimo, napredujejo vedno lepše in mi vzbujajo željo, da bi šel prve ilustracije za nazaj popravljat, a mi bo za to verjetno zmanjkalo časa. Tule, recimo, se Skok posmehuje sestrinemu predlogu, naj za svoje zdravje poskrbi z zdravo prehrano:
tukajle pa ga v krohot spravljajo zdravilni recepti rednega zauživanja ricinusovega olja in baldrijanovih kapljic.
Nekje vmes je v nabiralnik padlo tudi naročilo za naslovko Dnevnikovega Objektiva na temo Lekcij krize, ki sem jo po dolgem pregovarjanju z uredniki zrisal kot zrušen babilonski stolp, po padcu katerega bivši zidarji ne najdejo več skupnega jezika, v katerem bi se sporazumeli o vzrokih neuspeha in načrtih za bodočnost:
a se bojim, da vizije nisem upodobil najbolj jasno, saj se poanta do marsikaterega bralca menda ni prebila. No ja, so pa vsaj barve lepe.
Sredi avgusta, ko so se s počitnic priklatili pravniki, je motor spet vžgala tudi njihova revija, za katero sem v naslednjih tednih likovno komentiral članke o begu možganov in posesti iz domovine ob navdušenem ploskanju medijev:
vrtoglavem poletnem gibanju slovenske borze in vplivu begunske krize nanjo:
diplomatskem kiču pričakovanja, da bodo lokalni arbitri v obmejnem sporu ostali nevtralni:
vlogi zahoda v vojnah na vzhodu in hinavščini tožb nad prihodom beguncev:
ter dvoreznosti pridružitve skupni valuti za majhne države:
Ob vsem tem in celopopoldanskem svaljkanju s sinom v SEM-u pa mi je, in s tem res počasi zaključujem, uspelo med dežurstvi v naši Striparni na Mestnem trgu 2 prebrati še naslednje zanimive stripke:
Mednarodni hit Exit Wounds Rutuja Modana v slogu, ki spominja napol na tintinski ligne claire in napol na navodila za reševanja iz letala, zrisano zgodbo o iskanju očeta in najdbi ljubezni na ozadju vsakdanjih bombnih napadov v Izraelu:
Izvrstno zgodovinsko kriminalko Miss Don't Touch Me o sestri umorjenega dekleta, ki se s ciljem najti storilca zaposli kot deviška domina v predvojnem pariškem bordelu in vse bolj zagrenjena razkriva gnilo ozadje francoske trgovine s telesi:
francoski poskus mange izpod peres treh mladih risarjev, ki s timskim delom uspejo vsake tri mesece na plan stisniti po 200 strani izpiljenega kung fu šunda s corto malteze risbo in games of hunger štorijo made smarter
ter neprehvaljivo dodelano parodijo Keh in beštij z imenom sDonjon, s katero sta sicer skrajno avtorska Frenčija Sfar in Trondheim uspela vzrediti komercialno molzno kravo, ki je v svoj hlev privabila tako ljubitelje fantasy žanra kot hahljanja željne cinike, priskrbela službo številnim finim mladim crtačem in obenem ohranila vso hudomušno inteligenco, kakršno lahko pričakujemo od zgodbe o lastniku gradu polnega zakladov in pošasti, ki slave željnim junakom pobira karte za vstop v ta pustolovski poligon:
Takole, toliko za danes, zdaj pa naprej delat in vahtat. Se beremo spet čez dva tedna, bodite fletno do takrat in, kot se je svoje čase odjavljal Max Modic Ilustracija berite dobre stripe,
I
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
