Tiskane izdaje
Tu je selekcija pozitivne produkcije, do katere se mi je nekako uspelo dokopati med vso superherojsko šaro komikona.
Medtem ko so namaškarani spaki lezli iz svojih spalnih vreč po dolgi noči čakanja na tiskovno konferenco igralcev iz, recimo, westworlda, sem sam iskal redke sobe, v katerih so svoja dela predstavljali resni mojstri stripa.
Tako sem sedel, denimo, na krasni konferenci, kjer sta o svojem novem albumu govorila Brigitte Findakly in Lewis Trondheim. Zadnji je legenda frankofonskega stripa in, skupaj s Sfarjem, avtor čudovitega mednarodnega hita Dungeon (v Fibrini izdaji znanega kot Tvrđa), tokrat pa je pomagal spisati in je zrisal ženine spomine na otroštvo v Iraku.
Še v drugi sobi sem lahko spremljal debato o avtorskem stripu vobče, kjer je sedel, recimo, Box Brown, avtor strip-dokumentarcev o nastanku tetrisa in življenju legende ameriške rokoborbe, Velikanu Andreju, trenutno pa dela na biografski knjigi o Andyju Kaufmanu.
Pa špasni Bob Sikoryak, lavričevsko mojstrski oponašalec tujih slogov, ki pripravlja že drugo knjigo svojih predelav knjižnih klasik v slogu klasikov ameriškega stripa.
In krasno obsceni, zapohani travestit Simon Hanselman, ki pri Fantagraphicsu objavlja serijo Megahex
(vse tri reči lahko, mmgrd, kupite tudi v naši pritlični striparni, kamor kanimo omenjene avtorje v kratkem povabiti tudi na kak skype klepet).
In spet drugje sem lahko poslušal senilne legende zlate in srebrne dobe ameriškega mejnstrima, ki so obujali spomine na kar dve orjaški legendi, ki bi letos dopolnili sto let: Jacka Kirbyja (verjetno najbolj vplivnega superherojskega risarja, ki je v šestdesetih skupaj s Stanom Leejem ustvaril kup Marvelovih junakov in ki ga Ameri iz meni sicer rahlo obskurnih razlogov prav po božje častijo).
Eisner je svoje ime dal tudi vsakoletnim stripovskim nagradam, ki se podeljujejo prav na Comic conu. Kakopak sem šel, in čeprav se je bilo malo žalostno ozirati po precej prazni dvorani za menoj, je bilo krasno videti to parado nominirancev in podeljevalcev, vseh s špasnimi šalami v rokavih in obutimi spomini na kake legendarne starčke, ki jim je komisija podelila častni vsrk v Stripa Hale Slave.
Med bolj luštkanimi je bil prisrčno senilni podeljevalec Sergio Aragones − prastar mehiški avtor, ki še vedno vsak mesec riše karikature za revijo Mad −,
ko je drugemu za drugim podelil vstop v omenjeno Halo bratoma Hernandez, srednjeletnima risarjema serije Love and Rockets, tadva pa sta se med seboj žokala in dražila, kdo je kaj dobil prej.
in to ob skorajda navijaškem vzklikanju publike, ki si je očitno domišljala, da je bil pravkar storjen še en majhen korak v smeri »opolnomočenja« manjšin v ZDA.
Vse lepo in prav, če se vse skupaj ne bi zdelo kot navaden pesek v oči. Je zastopanost ranljivih skupin med avtorji (in predvsem junaki! Najbolj razvpito serijo o črnskih pravicah sta spisala dva belca, najbolj brano dekliško pa tip) res kak dosežek, če družbena struktura ostaja enako sovražna do družbene mobilnosti kot prej? V Ameriki niti ne vem za tako bran primer emigrantske literature, kot so francoski že omenjeni Findaklyjin memoar ali bolj znani Persepolis Marjane Satrapi, kaj šele da bi jih večino spisale ženske.
Mogoče bi Amerom prihodnjič koristil kak strip o prednosti univerzalnih socialnih mrež in daljše porodniške, pa ne bi bilo treba več žrtvovati kvalitete v imenu vzorčnih nagrad etničnim in spolnim manjšinam ob woo-woo-woo-janju občinstva, ki se na podpisovanje taistih albumov kakopak na koncu sploh ne pojavi. Too busy cosplaying. Lol.
Držite se in do naslednjič,
Izar
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
Po Izarjevih müslih in rüsbah lahko brskate TUKAJ.
