Tiskane izdaje
Prejšnji teden sem na Airbeletrininem pejdžu objavil tale članek o tako imenovanem prekarnem statusu.
In ker bi pričujoči spletni dnevnik vendarle rad bil tudi nekakšna prolegomena za dostop do bolj tehntnih reči, sledi kratek stripek, ki moj point iz zgoraj linkanega članka razloži v par sličicah.
Na tej točki bi jaz seveda najraje videl, da bi se reč končala takole:
Ampak žal se pogosteje sklene takole:
ali celo takole:
Jeba. Začuda kljub vsemu mislim, da se splača.
Zakaj? Ker je sedanja situacija res nagnusna v svojem cinizmu, in to ne samo zame, ki se moram na lepem ukvarjati s podjetniško papirologijo in zaslužim manj kot prej. Še precej bolj nagnusna je za tiste neprostovoljne prekarce, ki bi dejansko morali spadati med zaposlene.
Kam merim? Z enim bližnjih frendov sva ravno zadnjič na kavi debatirala, kako moraš, tudi če za poklic opravljaš lasten hobi (in mogoče še posebej v tem primeru), poleg posla vzdrževati tudi neko svobodno polje, kjer se lahko odprto igraš. On tako poleg vodenja svoje oblikovalske firme v prostem času snuje namizne igre, jaz pa kljub vsemu veselju do pisanja in risanja potrebujem še par neobvezujočih odvodov, kjer se lahko dogajajo zanimive reči.
Ta blog je tak odvod. Čečkanje po skicirki pred začetkom dela tudi. V zadnji dekadi mi je vsakič, ko sem po več letih profi posla padel v ustvarjalno krizo, veselje do dela vrnilo neko naključno in nenadejano iztrganje iz rutine preverjene uspešnosti. Več kot enkrat je bila to prošnja, naj komu narišem kaj za rojstni dan. Prav v tem vakuumu brezplačnega, brezciljnega in brezskrbnega dela se zgodijo preskoki, iz katerih se lahko poklicno hraniš še naslednjih nekaj let.
Marca smo na Stripolisu prek skajpa gostili mojega najljubšega francoskega spletnega striparja, Bouleta, ki je imel svoj blog za tak odvod, medtem ko je za hrano risal bolj dolgočasne in preverjeno donosne reči. Kot je bilo pričakovati, je spletni dnevnik eksplodiral in trenutno beleži vsak dan dvajset tisoč obiskovalcev samo z Galskega, vsak hip pa bo izšel že deveti zvezek tiskane verzije pri najbolj prestižni francoski založbi ta hip.
Kot je v nekem intervjuju rekel nekoč svetovno najbolj brani spletni stripar, Nicholas Gurewitch PBF slave: »Ljudje so vedno pripravljeni največ plačati za tisto, kar bi počel tudi, če ti za to nihče ne bi nič plačal.«
(Naslovka čudovite zbirke Gurewitchevih stripov, ki jo imamo − menda ne! − tudi v naši štacuni v Pritličju. Ha, ste mislili, da boste tokrat ušli epepeju? E, ne bo šlo.)
In kot je bilo prav tako pričakovati, je PBF za Gurewitcha na vrhuncu slave postal preveliko breme: preprosto nehal se je zabavati, ko je spletna populacija, čakajoča na naslednjo objavo, dosegla kritično maso. Bouletu je po enaki logiki vzporedno z rastjo obiska in prestižnimi izdajami prav tako skopnelo otroško veselje do bloganja in se zato zdaj za gušt raje zateka v skicirke, kjer verjetno nastaja njegov naslednji prebojni projekt. Ali pa ne. Se ima pa gotovo fino.
Poanta vsega tega je, da delo iz veselja ne more postati recept za uspešno poslovno prakso, pa naj letališki priročniki »On how to make it big« še tako trobijo nasprotno in naj se moderne biznis prakse še tako trudijo, da bi presežek generirale laboratorijsko, s skrbjo za domačno delovno okolje zaposlenih in raznimi timbilding vikendi, namenjenimi njihovemu na videz sproščenemu povezovanju zunaj delovnega časa.
Traparije. Prebojne reči se praviloma zgodijo v garaži.
Kar ne pomeni, da je odhod v garažo garant za uspeh. Kot tudi ne, da se moramo počutiti krive, če nam garažni projekti ne prinesejo slave in denarja. Garažni projekti so za gušt. Slava in denar sta lahko občasna stranska učinka, nista pa v tem okvirju niti približno pomembna.
Nič hudega ni, če se imaš fino in obenem ne služiš ogromnih količin denarja. In nič hudega ni, če se zabavaš po službi, v njej pa malo manj. Zdi se mi, da so nas že tako podebilili, da ne vidimo več, da s tema stavkoma ni čisto nič narobe. Pravica do dela brez užitka in pravica do užitka brez profita bi morali biti na novo zapisani delavski pravici.
In kar je najhuje − zdaj se končno vračam k prekarnosti −, kriza je pokazala, kako sprevrženo je mogoče idejo »dela za gušt« izkoristiti za poceni ožemanje življenjskega soka iz zaposlenih.
»Naša firma vam omogoča, da za plačilo delate to, kar bi počeli tudi brezplačno, zato vas lahko plačamo manj. In ker za nas, kot se za delo edino spodobi, delate iz užitka, od vas pričakujemo popolno predanost in dostopnost tudi zunaj uradnega delovnega časa.«
Ideja »dela za užitek« kot edinega pravega dela, skratka, se je z uvozom iz garaže v korporativno ideologijo spremenila v izgovor za okupacijo psihe in časa uslužbencev ob znatno zmanjšanem plačilu.
V redu, res je: delati za užitek je super. In če ti uspe s tem služiti, toliko bolje. Ampak to, da boš delal za gušt, mora biti tvoja milostna odločitev, in ne nekaj, kar zaposlovalec od tebe samoumevno pričakuje. In če tako odločitev že sprejmeš, bi morala biti s strani vodstva sprejeta neskončno hvaležno, kot srečna izjema, ter temu primerno tudi nagrajena.
Evo, to je normalno. To ni:
Bljak. Umrite grozne in boleče smrti. Res. Čim prej.
Ampak bodi dovolj o tem.
Končajmo z enim špasnih stripkom, namaštanim na poti na piknik najboljše prijateljice moje punce. Po avtocesti sva se vozila mimo Brezja in ugotovila sva, da še nobeden od naju še nikoli ni bil v največjem slovenskem romarskem središču. Padla je debata, ali se je tam prikazala Marija (menda ne) in kaj Marija pravzaprav pove, kadar se kje prikaže. In izkazalo se je, da v glavnem reče samo »Tu mi postavite cerkev«.
Ne »Jezus je moj edini sin« ali »Imejte se radi« ali »Bodite pridni«, ampak »Postavite cerkev«.
Ta bizarni podatek mi je v glavi pričaral sledečo serijo podobic:
Skratka, Marija je v prvi vrsti in predvsem urbanistka.
Evo, to je to. Življenje je pot na piknik.
Poslavljam se, fajn se imejte do naslednjič. Ali pa ne. Vso pravico imate tudi, da se imate karseda shitty.
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
