Tiskane izdaje
Rad imam veseli december. Precej prijateljev nerga nad prisilo zabave in kuhančki in invazijo mase, meni pa je všeč ta množična psihoza razpada; biti del po klinčkih dehtečega razkroja sveta.
Ljudje, ki so bili vse leto prezaposleni za kavo, me na lepem kličejo, da »se moramo še letos videti«, kot da bo opolnoči potegnjena bilanca, zmerjena karma in bodo stehtani grehi; kot da je treba pohiteti z odpustki, dokler razprodaja traja.
Veselost decembra je površinsko napeta, pod opno drgeta apokalipsa, ki reči dela bolj zanimive. Pogovori so usodnejši, žuri bolj na nož, priznanja bolj tvegana, ker jutri morda le ne pride.
Lučke so mi lepe prav v tej svoji živčni žalosti, brlenju breznu v ksiht. Prej kot na slavje me spominjajo na pust otok, ki ga je brodolomec z zadnjimi rezervami razžaril v brezupnem upu na rešitev.
Decembrska mesta so mrliči v večernem blišču, po njih pa tavajo pijani tujci. Še alkohol je izdihnil, izparel iz tisoč kotlov kuhanca, ki zgoščajo začimbe v zvarek. Radio, prej posvečen novemu, zdaj lajna mrtve pesmi, ki proti vsakemu upu vstajajo iz groba. George Michael nam kot zadnjič ponuja izruvano srce; Shaneu MacGowanu se drobi romanca v minulih časih novega sveta; cingljaje naletava sneg, ki ga ljudje kopičijo v svoje tihe, bele dvojnike.
Ljubljana, ki sicer intimno kaže čare izbrancem v stranskih ulicah, je te dni kurba babilonska. Po širom zevajočih špranjah ji gomaze preklinčkani žonglerji, lovci na glave, mrliški ogledniki, žebraje v sto jezikih, kot larve, ki bi se še zadnjič nažrle, preden jih raznese vkup z napihnjeno gostiteljico. In jaz vmes, srečen, nesrečen, zaslepljen z zamirajočim pobliskavanjem semenjske oblekice moje množično naskočene ljubljene.
Božič reči malo zabremza pred velikim pokom, ne? Nekateri se zgražajo, kako ne paše bodisi razvrat okrog božiča bodisi božič sredi razvrata, odvisno od prepričanja, ampak meni se zdi na mestu. Vse je na mestu. Puloverji, družina, nogavice in kamin. To je mehek materinski objem, preden spet stečeš ven do konca eksplodirat.
Kaj pa Jezus? Dovolj je, da je otrok, vsi so po svoje božički. Dekadenci bi se bolj prilegel velikonočni ali sodbeni mesija, zelen in brezkrven, mali pa mu tolče primerno kontro.
Dete je čista potencialnost, tudi brez križane bodočnosti. En tak majhen paket dobrega in zla je, propada in uspeha, vse vsebuje zato, ker ga je tako malo.
Mogoče nam božič prek te podobe daje kal nečesa, kar ostane, ko se prvega zbudimo iz kome. Ko žalostno ugotovimo, da se svet ni končal, da moramo pospraviti nered, da bomo ljudi z žurov spet videli (če ne prej, decembra) in da vsa prej žareča trupla ugasla ždijo v svetlobi novega dne.
In ja, tudi da dete kmalu pride domov in bo treba kaj skuhat.
Imejte lepe praznike in se beremo v 2017. (A res?)
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
