Tiskane izdaje
Narave blogov so pač take, da v njih z ljudmi delimo tiste delce lajfa, ki so nekoliko bolj smešni ali razburljivejši od njih vrstnikov. Toda tokrat se mi je, ko sem lenobno česal čas od prejšnjega zapisa, čakaje, da se mi glavnik zatakne za kak narativen vozel, iz čupe usul cel kup utrinkov, ki navadno ne pridejo v finalni kat nobene dobre zgodbe. A ker sem tu, da se igram in dam glas temu, kar do glasu drugje ne pride, bo tokratni zapis tvoril en sam niz momentov, zibaje se v naravnem ritmu fortnajta, ki je šel mimo. Tudi to je življenje.
Andžoj, vsaj upam, naslednjič pa spet pade kaka zgodbica − s festivala v Franciji, to pot.
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
