Na kavici v Fužinah

Podatki o revščini v Sloveniji kažejo, da se povečuje stopnja revščine nasploh in med otroki. Takšnih, ki živijo v revščini, je že 14,5 odstotka, med otroki celo 14,7 odstotka. Še pred nekaj leti smo bili družba, kjer je bilo revščine prej za vzorec, kakor pa za resen problem. Toda že zadnje lokalne volitve so bile priložnost, da bi se ob vseh mogočih in nemogočih listah pojavila tudi takšna, ki bi si prizadevala za odpravo revščine in še zlasti revščine med otroki. In revščine, ki jo razgalja naša nepovezanost, škodoželnjost, politikantstvo vseh barv in baž.

A tu se pravzaprav problemi praviloma začnejo, ne pa rešujejo. Namreč, samo spomnimo se na te predvolitvene prizore – ponekod čiste škandale in nizke izreke – posameznih županskih petelinov, ki nas kot celoto še bolj potiskajo čisto na obrobje. V revščino duha. Seveda je v tej slovenski sodobni puščavi revščine tudi mnogo prodornih posameznikov in skupin, ki presegajo arogantni vulgarizem omenjenih volilnih in drugih podobnih vsakdanjih nastopačev. Toda s temi svetlimi izjemami je včasih podobno kakor z idejo – Kupuj slovensko –, saj se dejansko pogosto dogaja prav to, da nas ali trgovine ali politike in druge nevidne roke od takšnih akcij prej odganjajo, kakor pa vabijo.

Prav danes bo naš trgovec Tuš razveselil svoje kupce in jim po celi državi ponudil 100.000 slovenskih jabolk. Lepo. Toda bitka za slovenska jabolka bi se morala začeti že v sadovnjakih, ki jih, kakor je že od daleč videti, pospešeno opuščajo v tradicionalno sadovnjaških predelih Slovenskih goric. Tam, kjer jabolka, lepa in rdeča ali zlata in rumena, velika in okrogla, nekatera težka več kakor pol kilograma, pospešeno izsekavajo. Tudi letos posamezni sadjarji ponujajo ljudem, naj si jabolka po zelo nizki ceni sami naberejo, saj se njim to delo ne izplača. Ker je to zadnje obiranje v njihovih sadovnjakih, ker bodo potem pobočja, stoletje značilno sadjarska, namenoma uničili, preorali in tam posadili koruzo. Iz preprostega razloga, ker bodo za to dobili subvencijo. Čisti absurd. Namesto neke splošne podpore za preverjena slovenska jabolka daje država subvencije za koruzo tam, kjer koruze doslej ni bilo.

Podobno je z lesom. Imamo neprecenljivo domačo rudo, imenovano gozd, s katerim ne znamo gospodariti in iz njega izdelovati tržno zanimivih in povrh slovenskih izdelkov. Še pelete in sekance nam pogosto iz domače lesne mase naredijo čez mejo, da jih potem sami uvažamo in drago plačamo. Da ne govorim o mizah, stolih, pohištvu. Saj vem, problem niso le subvencije, našo pohištveno industrijo je poleg vseh mogočih težav pomagala uničiti tudi sprevržena kultura neplačevanja. Morda bo kakšen problem in odgovor prinesel tudi pohištveni sejem, ki se začenja jutri.

A s tem problem ne bo rešen, ker ni eden, ampak jih je veliko, skupno pa jim je tudi to, da se v državi ne znamo povezati in iz tistega, kar imamo in kar znamo, nekaj narediti. Tudi letošnja oblikovalska razstava BIO 50 (posvečena petdesetim letom slovenskega oblikovanja) kaže na takšne možnosti organske in povezovalne rasti. Na primer že na »fužinskem biotu«, če se omejim samo na Fužinski grad (razstava je tudi v Moderni galeriji (Skrite obrti) in v Jakopičevi galeriji (Voda) v Ljubljani), so skupine iskale odgovore, kaj se danes dogaja z našo hrano, našimi dnevnimi sobami, našimi električnimi motorji, modo, preprostimi potezami, s katerimi lahko nepovezane soseske osmislimo v prostor našega polnejšega, povezanega in s tem človeško bogatejšega sobivanja. Nekje znotraj tega, si predstavljam, se lahko plazi tudi revščina: v ponvah s hrano, po dnevnih sobah, razštelanih soseskah, večnih gradbenih jamah. A nakazana je tudi rešitev: tudi na licu mesta, denimo v Fužinah (in povsod drugod), rastejo meta, regrat, bučke in druge rastlince, s katerimi na koncu lahko živimo; ne samo preživimo. Ker že poudarjam slovensko, je morda na »biotu« malo premalo slovenskega jezika.

Če je nekdo na vrtu, ki je nastal ob tej »Fužinski razstavi«, ukradel kuhinjo, je to pač stvar vandalizma, revščine duha in nespretnega varovanja te vrtne kuhinje. Toda del te razstave, ne uradne, ampak spremljevalne nekje na hodniku, je bil menda tudi kavomat. Tega niso ukradli, ampak ga je, sem slišala, lastnik preprosto umaknil, ker ni prinašal predvidenega dobička, torej toliko in toliko pokonzumiranih kav. Vredno razmisleka za prihodnji bio ali kakšno drugo razstavo, na kateri se bo treba boriti za kavomat ali pa si ga preprosto izmisliti. Tovrstne slovenske poslovne revščine je povsod veliko.

Lahko se vrnem k zavzemanju za slovensko: kupuj slovensko, jej slovensko, misli slovensko itd. Toda že pri navadni odločitvi, kateri hladilnik boš kupil − slovenski, torej Gorenjev, ali pa Candy, Sharp, Whirpool, Electrolux − odločitev hitro pade. Gorenjev je najdražji ali med najdražjimi. Kupuj slovensko ni preprosto vprašanje, tako kot tudi ne vprašanje revščine. Čudovita jabolka v sadovnjakih bo pregnala državno subvencionirana koruza, namesto da bi jih ohranjali »subvencionirani« ali kakorkoli podpirani obiski teh sadovnjakov. Naj navijam še za dan s slovenskim hladilnikom? Še vedno mislim na kavo na Fužinskem gradu, ki je ni bilo.