Tiskane izdaje
Sedimo na letalu. Najini deklici že spita, utrujeni sta od dosedanje poti. Deset ur je že za nami, še okvirno osem, še eno presedanje in prišli bomo do babice in dedija ter ostalih sorodnikov, ki nas že nestrpno čakajo v Zimbabveju. Mimo nas se je pripeljal voziček hrane - zopet - spomnim se, da smo imeli srečo v nesreči in zaradi napake turistične agencije sedaj letimo do Zimbabveja kar v prvem razredu za ceno ekonomskega. Kakšno razvajanje! Moj mož spregovori s stevardeso v jeziku shona in izvemo, da nas čakajo prve drobne tradicionalne zimbabvejske pojedine. Jaz sem poskusila odlične pečene banane platano, ki so se kar stopile v ustih. Deklici pa sta izbrali sladek krompir, ki je bil strežen v lončku in prelit z mlekom.
Tik tak in pristali smo. Ob izstopu na letališče, nekoliko večje kot Brniško, smo poiskali kovčke in stekli v objem sorodnikov. Dve leti je minilo, kar smo se nazadnje videli. Ustavili smo se v trgovini Spar in si kupili nekaj za piti. Jaz vodo, ostali kokakolo, ki je tu kar večna stalnica. Deklici pa sta prosili še za sladoled s karamelnim prelivom.
Naslednji dan sem sodelovala pri pripravi kosila. Moji deklici in njuni dve sestrični so stekle na vrt ob hiši in nabrale bučkine liste, ki so jim olupile manjše kosmate dele na steblih. Babica jih je narezala in položila v posodo s svežimi paradižniki in jih počasi pokuhavala. Dodala je še malo domačega kikirikijevega masla in imeli smo zelo okusno zelenjavno omako. Piščanca je pokuhala, nato pa popekla da je bil neverjetno hrustljav. Precej preprosto - le malo soli in nekaj peteršilja z vrta. Ampak tako okusno meso! Se vidi, da imajo domače piščance.
Pa je prišel prvi praktični izziv tudi zame. Pri možu doma imajo pravzaprav tri kuhinje. Eno v hiši, drugo zunaj na odprtem ognju in tretjo v zunanji manjši hišici, da je pokrito. Danes je malo kapljal dež in prilogo sadzo smo se odločili pripraviti v tretji kuhinji. Na ogenj so položili veliko črno posodo z dolgim ročem, polno vode. Ko je zavrela, smo noter počasi tresli mleti zdrob iz bele koruze. Ko pa je masa postala gosta, se je začelo težje delo! S kolenom sem se morala upreti ob dolg roč in mešati in mešati, da ni bilo grudic in se ni prijelo. Z vseh strani se mi je kadilo v obraz in bilo mi je nepopisno vroče. Pol minute in pošlo mi je še moči. Nadaljevala je hišna pomočnica in videla sem, kaj pomeni spretnost in praksa. Tako smo imeli pred seboj okusno, tradicionalno zimbabvejsko kosilo. Zelenjavni muriwo, prilogo sadzo, pečenega piščanca in še obilo zeljne solate z majonezo. Meni so prinesli vilice, a lahko bi jedla z roko, tako kot večina. Moč navade.
Pred obedom smo se vsi zbrali v jedilnici. Najmlajša ženska je prijela vrč vode in lavorček in vsakemu posebej pridržala curek vode, da si je lahko umil roke. Zanimivo, si mislim, ta del tradicije je prisoten, četudi bi lahko vsakdo stopil do tekoče vode v kopalnici.
Najino starejšo hčerkico sva opomnila na pravila, ki veljajo, ko krožnik s hrano odnese dedku. Pride do njega, se malo pokloni, položi krožnik na mizo. Dedek v zahvalo enkrat z votlim zvokom udari ob dlani. Najina Tinashe Zoja mora ponoviti in nežno udariti ob svoje dlani. Plosk je znak spoštovanja, ki je v zimbabvejski Shona kulturi izredno prisoten in se zrcali v besedišču in tudi gestah.
Naslednjih nekaj smo obiskali zanimive turistične točke. Živalski vrt kač, živalski vrt ptic, krokodilov in tudi safari, kjer smo srečali noja, ki se ni hotel umakniti s ceste. Ogledali smo si Mosi-oaTunyo (Viktorijine slapove), narodni muzej, parlament, knjižnico, naravne parke, v katerih so bili kamni, ki stojijo drug na drugem po čisto posebni logiki ... Na poti pa so nas ob cesti čakale nove kulinarične zanimive dobrote. Kupili smo si koruzni storž bele koruze, premazan z zeliščnim maslom. Za posladek pa smo kupili še sladkorno palico in za nekaj minut je svet potihnil, ko smo grickali vsak svoj kos nalomljene palice. Na poti smo si kupili še storž drevesa baobab. Meni je bil res zanimiv. Udarili smo ga ob tla, da se je razbila lupina in vsebino smo pojedli kar tako - z roko. Okus je imel malo po limoni. Šele kasneje sem izvedela od sosede v Sloveniji, da je to super živilo, izredne zdravilne moči.
Ustavili smo se še pri sorodnikih. Velikokrat smo jedli sadzo in muriwo ter tudi kozje meso. Enkrat pa so nam ponudili tudi specialiteto - popražene in kuhane gosenice ter slane hrustlave kobilice. Če bi jedel z zaprtimi očmi, bi kobilice zamenjal za čips malo drugačne oblike. Gosenice pa so nekoliko mehke in meni malo neprijetne strukture. Svoji mlajši hčerkici pa sem jo morala »zbezati« iz ust, tako zelo ji je bil všeč okus.
Jaz sem zelo strastni jedec sladic in še posebno čokolade. Moram reči, da jih ob vsakodnevnem življenju v Zimbabveju nisem bila deležna veliko. Rekla bi, da sem pojedla manj sladkorja kakor v Sloveniji. Zdaj razmišljam, da verjetno zato, ker smo »potrebo« po sladkem nadomestili s sočnimi mangoti, ki so rasli praktično na vsakem dvorišču v takšnih količinah, da so kar deževali na tla.
Kar ne morem verjeti. En mesec našega obiska je šel mimo. Kratke rokave poletnih oblačil bomo odložili in se vrnili v slovenski decembrski mraz. Moja mami in naša slovenska babi nas bo pričakala z govejo juho.
***
Teja Kuk je socialna delavka ter vodja projekta in prostovoljka v projektu Skuhna
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, s katerimi vas razveseljujemo vsak četrtek ob 15. uri, ji družbo delajo še:
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
***
S kulinaričnimi blogi se lahko sladkate TUKAJ.
