Tiskane izdaje
Helsinki so poleti ali zgodaj jeseni lepi: zrak je čist in prijetno svež, sončna svetloba nad Finskim zalivom se lomi drugače kot kje pri nas. V precej bolj ostrih kontrastih, barve so močne, poudarjene, enkratne. Finci so prijazni, odprti in tudi komunikativni, pač na svoj, nordijski način. Tako je bilo tudi, ko sem bil tam prve dni oktobra 2006, ob obisku kovnice Mint of Finland, kjer so tedaj že s polno hitrostjo kovali prihajajoče slovenske evrske kovance.
V širši okolici sodobne kovnice v mestu Vantaa v bližini helsinškega letališča, so se že tedaj vrstili inštituti, tehnološki parki in brezhibno zdizajnirane tovarne, ki so simbolizirali finski ponos: napredno in izjemno razvito izvozno gospodarstvo, temelječe na vrhunskem znanju, dizajnu in visokih tehnologijah. Za vse našteto je bilo tedaj treba izreči le eno besedo: Nokia.
Ko sem tedaj finske sogovornike spraševal, v čem je skrivnost njihovega uspeha, kako to, da so se iz pomanjkanja in revščine v nekaj desetletjih povzpeli med najuspešnejše na svetu, je bil glavni poudarek precej podoben: Ključ je v izobraževanju. Že dolga leta načrtno gradimo vrhunski izobraževalni sistem, zato imamo zdaj najboljše šole in univerze, ki proizvajajo vrhunske strokovnjake na mnogih področjih. Znanje znamo prenesti v izdelke z izjemno visoko dodano vrednostjo, ki jih nato tudi znamo prodati po svetu. Pika.
Ta 5,5-milijonska država nam je bila dolgo v mnogočem vzor. Zdaj pa se dogaja nekaj, kar je bilo še nedolgo nazaj videti povsem nemogoče. Pravzaprav ni nihče niti pomislil, da se to lahko kdaj pripeti: Finska je zdaj postala celo prvi gospodarski bolnik Evrope.
Podatki so neizprosni: Finska je sicer že nekaj let recesiji, a v tretjem četrtletju tega leta se je njihov BDP skrčil za 0,7 odstotka, za največ med članicami EU. Gospodarski upad je celo večji kot v Grčiji, kjer znaša »le« polovico odstotka. Finski BDP je tako še vedno za pet odstotkov nižji kot pred finančno krizo, kar pomeni, da so po velikosti padca v isti ligi z nami ali celo slabši. Res pa je Finska padla s precej večje višine in je seveda še vedno bogata država, bistveno bogatejša od nas, s še vedno z visoko razvitim gospodarstvom.
Kaj torej finski gospodarski čudež spravilo na bolniško posteljo? Vzrokov je seveda več, a nek način so žrtev lastnega uspeha: preveč so se zanašali na Nokio in paradno papirno industrijo - obe sta pred desetletjem cveteli, zdaj pa sta v zatonu. Ob gospodarskem vzponu so jim plače močno narasle, zato je zdaj njihova industrija postala stroškovno izjemno nekonkurenčna v bitki z azijskimi tekmeci, po drugi strani pa jim pokojninska blagajna poka po šivih ob množičnem upokojevanju nekoč dobro plačane generacije baby boomerjev.
In ko se je zdelo, da se je država po finančni krizi počasi pobrala in se je že negotovo opotekala nazaj navzgor, jo je lani znova močno udarila kriza v sosednji Rusiji, s katero je bila Finska vedno močno gospodarsko povezana. Sankcije proti Rusiji so močno prizadele tudi sosednjo Estonijo, ki je prav tako na pragu recesije.
Finska kot tipična skandinavska država blaginje ima razvit in široko razvejan javni sektor, s primerno visokimi plačami: v letih rasti ni težav, v krizi pa denarja zmanjkuje, izkušnje s tem imamo tudi sami. Finski javni dolg zato hitro narašča, prav tako brezposelnost, zlasti med mladimi. Državo čakajo mnoge boleče reforme. Celo elokventni, vedno na moč samozavestni nekdanji premier, zdaj pa finančni minister Alex Stubb, govori o izgubljenem finskem desetletju.
In tu pride do res zanimivega preobrata. Finske vlade so v preteklih letih vedno prednjačile, ko je šlo za diktat zategovanja pasu v Grčiji. Zdaj morajo priporočila o ostrem varčevanju, ki so jih skupaj z Nemci pa še kom tako pokroviteljsko dajali Grkom, preizkušati na lastni koži. Ali kot je aprila, pred volitvami dejal ekonomist Juha Vartianen: »Nismo Grčija, smo pa na poti tja. To pa je precej sramotno za nordijsko državo...«
