Kreativno: Na pogrebe hodimo zaradi živih, na razstave zaradi mrtvih

Jesensko obdobje se vsaki dve leti izkaže kot priložnost za takšne in drugačne oblikovalske dogodke: festivale, debatne krožke in razstave. Vedno se najde dovolj ljudi, ki so takšne dogodke pripravljeni organizirati, kandidatov, ki bi bili pripravljeni razstavljati svoja dela, pa tudi nikoli ne zmanjka. Nagrade so podeljene, zborniki stiskani, starši in sorodniki zadovoljni, bivši profesorji ponosni. Gre za predvidljiv cikel predvidljivih dogodkov brez posebnega učinka na tiste, ki bi razstavljene rešitve potrebovali, torej naročnike.

Če kdo potrebuje oblikovalske dogodke, so to oblikovalci na začetku poklicne poti, če ne zaradi drugega, za samopotrditev. V Sloveniji so tovrstni dogodki izjemno priljubljeni in številni, čeprav je Bienale vidnih sporočil Slovenije (še vedno) edini celostno domišljen dogodek s področja vizualnih komunikacij. BIO (bivši Bienale industrijskega oblikovanja) je šel po neki drugi poti. Potem imamo v državi tudi nekaj oglaševalskih festivalov. To, kar ostane, so občasni bazarji oblikovanih izdelkov v obliki bolšjih sejmov ter seveda vsakoletni največji semenj oblikovanja, kjer so brez prave selekcije, reda ali smisla v trendovski mineštri pomešani produktno in modno oblikovanje, kuharske veščine in nekaj arhitekture, za dobro vago. Vrhunec večine tovrstnih dogodkov je predvidljiv − razstava.

Razstava, avantgardni fenomen 19. stoletja, izoblikovana na podlagi dostopa informacij in družbenih konvencij, ki so bile veljavne pred 200 leti, se danes zdi kot zakrneli rep homo sapiensa, ki je tam samo zato, da je. Galerija kot posvečeni prostor, kamor imajo dostop le redki izbranci, je težko tudi prostor predstavitve oblikovanja vidnih sporočil, zlasti če poskušamo razumeti njegov uporabni namen. Prepuščati razmislek o smislu svojega ustvarjalnega delovanja umetnostnim zgodovinarjem in kritikom je komoditeta umetnikov 20. stoletja, nikakor pa ne oblikovalcev 21. stoletja.

Če od razstave pričakujemo vsaj neko sporočilo, je nujno, da je to izraženo jasno in ustrezno. Politični plakati naj torej ne bi bili razstavljeni kot samozadostni artefakti, temveč potrebujejo umestitev v kontekst, znotraj katerega so nastali. Če je pri umetniškem delu pojasnilo umaknjeno v drobni tekst, ki ne moti gledalčevega avtonomnega doživetja, je oblikovalska rešitev v prvi vrsti predvsem sporočilo z vsemi pravili jasnosti in povezljivosti z dogodki, ki ga zadevajo.

Z Robertom Ilovarjem sva leta 2008 za Fundacijo Brumen pripravila primerjalno razstavo med vidnimi sporočili javnih uprav v evropskih državah, ki bi jim bili radi podobni, in vidnimi sporočili v slovenski javni upravi. Razstava ni bila samopromocijska, še manj umetniška. Imela je jasen cilj: doseči naslovnika, torej politiko. Pri tem sva bila uspešna: dognanja razstave so služila kot izhodišče za ustanovitev delovne skupine pri Vladi Republike Slovenije, ki je pripravila natečaj, s katerim smo dobili poenoteno podobo javne uprave, zmagovalna rešitev pa je omogočila tudi racionalnejši način upravljanja ter naročanja storitev, povezanih z vidnimi sporočili države.

Zakaj se stroka, ki se je še do pred kratkim želela videti v vlogi zastavonoše sodobnih komunikacij, ki je trdno prepričevala državo, da grb z vsemi srednjeveškimi heraldičnimi pravili ni najbolj ustrezen nosilec vidne pojavnosti moderne države, oklepa tako arhaične predstavitve vidnih sporočil, kot je razstava? Ker je to udoben in domač način izpolnjevanja poslanstva obveščanja javnosti o kakovosti vidnih sporočil. Če kaj potrebujemo danes, so to sveže ideje, kako na sodoben način zainteresirani javnosti ustrezno predstaviti potenciale oblikovalskih rešitev ter sprožiti kritičen diskurz o vlogi oblikovanja, naj bo to v kulturi, izobraževanju ali v gospodarstvu.

Vsa odprtja oblikovalskih razstav so enaka: večino navzočih predstavljajo sorodniki in prijatelji razstavljavca, eden ali dva hvaležna naročnika, ducat in pol znanih fac iz stroke ter dva ali trije brezdomci, ki so prišli na zastonj vino. Če je razstavljavec komunikacijsko spreten ali pa vsaj v dobrih odnosih s kakšnim od urednikov kulturnih redakcij, bo tam tudi kakšen predstavnik medijev. Razstavni prostori v Sloveniji so, če niso ravno Cankarjev dom, Moderna ali Narodna galerija, premajhni, da bi si človek, kljub temu da na teh razstavah ni kakšne posebne gneče, lahko ogledal tisto, kar pač visi na steni ali je pospravljeno v vitrino. Vprašanje je, zakaj ne bi razumen človek raje ostal doma, v udobju naslonjača, in si galerijo razstavljenih del ogledal raje na avtorjevi spletni strani ali na kakšnem Behancu.

Danes, novembra leta 2015, je skoraj nemogoče postaviti oblikovalsko razstavo, ki bi bila aktualna. Torej je najbolje, da se ideji razstavljanja oblikovalskih del preprosto odpovemo ali pa videnemu dodamo vrednost: kakovostno vsebino, torej kontekst, ki bo v svoji sporočilnosti presegel golo formo. Večine oblikovalcev namreč ne zanima reševanje problemov, ampak trend in slog, tako (ne)zavedno postajajo del problema. Manjšino oblikovalcev zanima reševanje problemov, pa čeprav v najbolj preprosti maniri opozarjanja na okoljske ali družbene tegobe. Zelo majhen delež oblikovalcev pa v prvi vrsti zanima predvsem odkrivanje problemov. Zaradi zadnjih je, vsaj zame, ta poklic danes, novembra 2015, še vedno zanimiv.

*****

Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.

* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.