Tiskane izdaje
Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je v predvolilni kampanji v svojem slogu grmel čez pokvarjene globalne bankirje in bil poln skrbi za stiske poštenih in delovnih Američanov, da bi se pač pokazal kot boljša izbira od Hillary, politične marionete bogatih bank in Wall Streeta. A zdaj se iz razgrete predvolilne retorike vrača nazaj v realnost, v politični biznis, in išče kadre, ki bodo skupaj z njim vodili nacijo – in spet v prvi vrsti služili korporativnim interesom in ameriški finančno-bančni eliti.
Kar zadeva kandidate za položaj finančnega ministra v prihajajoči, očitno ultrakonservativni Trumpovi administraciji, je po svetovnem medmrežju zadnje dni zakrožilo nekaj imen za to izjemno vplivno finančno funkcijo. Med njimi najbolj izstopa Steven Mnuchin, veteran Goldman Sachsa (!), najbolj razvpite ameriške banke, iz katere so že doslej kot po tekočem traku prihajali finančni ministri demokratskih in republikanskih predsednikov. Poleg v javnosti manj znanega Mnuchina zdaj poznavalci na ministrskem položaju vidijo še resnično wallstreetsko ikono, velikega šefa investicijske banke JP Morgan Chase, Jamieja Dimona.
Mnuchin, ki zdaj figurira kot Trumpov favorit, je sicer njegov tesen in dolgoleten poslovni zaupnik, izkazal pa se je tudi s finančnim vodenjem njegove predsedniške kampanje. Skratka v rokah ima res najmočnejše možne adute za enega najvplivnejših položajev v svetovni ekonomiji. Hkrati je očitno tudi izjemno pragmatičen finančnik, saj je, kot navaja Financial Times, v preteklosti finančno podpiral tako republikance kot demokrate, vključno s Hillary Clinton in Barrackom Obamo.
Administracija Donalda Trumpa bo zlata jama za bankirje so te dni zapisali na ameriškem portalu Vox: »Trumpova drža populista, usmerjenega proti finančni eliti, je verjetno največji trik njegove predvolilne kampanje. Če pustimo ob strani retoriko, ima Trump tudi resnično agendo, ki jo zagovarja in ta je neverjetno v prid bankirjem. Želi manj regulacije za banke in nižje davke za hedge sklade in upravljavce delniških skladov.«
In res novi vladar Amerike je že v predvolilnih nastopih napovedal ukinitev t. i. Dodd Frankovega zakona, s katerim so demokrati po bolečem in preklemansko dragem padcu Lehmana temeljiteje regulirali ameriške banke, da se ne bi preveč nebrzdano predajale razvadam kazino kapitalizma. Trump v tem zakonu vidi pomemben vzrok za kreditni krč, za to, da preveč regulirane banke sploh ne posojajo več denarja. Zanimiva retorika, ni kaj, sliši se nekam znano tudi na tej strani Atlantika.
No, omenjeni prvi favorit za finančnega ministra ima tu menda nekoliko previdnejše stališče, češ, ta zakon bomo morali najprej temeljito pogledati. No, v vsakem primeru bo tole napovedano Trumpovo rahljanje bančne in finančne regulative še zelo vroča tema, ne le v ZDA, pač pa tudi v evropskih in svetovnih okvirih.
Očitno se ponavlja že znana zgodba: ne gleda na to, kdo je v Beli hiši, bo Ameriki še naprej resnično vladal Wall Street. CV newyorškega investicijskega bankirja je praktično »must«, da postaneš šef ameriške državne zakladnice. Tudi aktualni Obamin prvi finančnik Jack Lew je bil prej direktor pri še eni bančni velikanki, Citigroup. Direktorja v Goldman Sachsu sta bila tudi Clintonov finančni minister Robert Rubin ali pa Bushev Henry Paulson, oba imata veliko zaslug za popolno deregulacijo finančnih trgov in nastanek in pok borznega balona in posledično zlom Lehman Brothers, ki je sprožil začetek svetovne finančne krize.
Tako gre pač to v Ameriki. Zgornji, privilegirani en odstotek, si bo po vsakih volitvah vselej odrezal daleč največji kos pogače. Pa najsibo poglavar Bele hiše iz političnega plemena demokratov, republikancev ali pa kar sam nepredvidljivi in pravičniški Donald Trump.
