Tiskane izdaje
Ko sem poleti 1998 obiskal prijatelje v New Yorku, smo se odločili en vikend preživeti v Washingtonu D. C. Prespali smo v Virginiji, in ker je bila zadnji dan našega obiska ravno nedelja, smo se sprehodili po mestecu. Nikjer ni bilo žive duše. Prijatelja sem vprašal, kje so ljudje. Brez besed se je spravil v avto in po nekaj minutah vožnje sva prišla do obližnjega velikega nakupovalnega centra. Vstopila sva v trgovski kompleks in bilo je polno! Ljudje so navdušeno nakupovali.
Z zgradnjo prvih nakupovalnih centrov pri nas v drugi polovici 90. let smo doživeli nadaljevanje hedonističnega trenda, ki nas je nekaj let pred tem zadel s kabelsko televizijo, z Esmeraldo in dragimi blagovnimi znamkami, ko je mladina v postkomunističnem deliriju porabila tudi do pol mesečne plače za nakup novih superg Nike. Življenje je bilo lepo in veselili smo se sprememb, ki so se dogajale kot po tekočem traku.
Potem pa smo dobili nekaj novega. Megalomanskega. Nakupovalna središča. Ogromne trgovske površine z velikanskimi parkirišči in reklamnimi panoji so nas še bolj približali našim novim sanjam: ameriškemu načinu življenja. Zadeva je dobila osnovo v ljubljanskem BTC in se je kot korupcija v državah tretjega sveta nezadržno širila po Sloveniji. Začela se je vsesplošna tekmovalnost in kmalu smo imeli po nekaj nakupovalnih središč v vsakem manjšem kraju. Brez kakršnega koli urbanističnega ali ekonomskega smisla smo tako na Zgornjem Gorenjskem dobili večje število »shopping centrov«. Situacija drugod po državi ni bistveno drugačna. Samo na Jesenicah z nizko kupno močjo in 21.047 prebivalci je zraslo šest velikih nakupovalnih centrov. Poskus nerealne konukurence beljaškemu Atriu. Za primerjavo: v vzhodnem delu Singapurja, kjer trenutno bivam, živi skoraj pol milijona ljudi z visoko kupno močjo, nakupovalnih centrov pa je manj kot v mojem rojstnem kraju.
Kmalu so se začele kazati tudi posledice. Kljub željam, da bi bili čim bolj podobni Američanom, smo pozabili, da niti pod razno nimamo ameriških plač. Naša kupna moč je izrazito manjša od ameriške in njihovega potrošniškega nivoja ne bomo dosegli še dolgo. Zdaj lahko v nekaterih nakupovalnih središčih že vidite prazne poslovne prostore, saj določene dejavnosti kljub močni frekventnosti niso preživele. Najbolj so jo skupila stara mestna središča, predvsem v manjših (industrijskih) krajih.
Ker so se nakupovalni centri ponavadi gradili na obrobju ali zunaj mesta (pogosto na nekdanjih kmetijskih zemljiščih), se je kolona potrošnikov v avtomobilih usmerila tja, kar je posledično odneslo posel iz nekdanjih trgovskih ulic v starih mestnih jedrih. Z izjemo Ljubljane kot glavnega mesta in turističnega magneta za tuje turiste lahko rečemo, da smo v večini slovenskih krajev iz nekdanjih živahnih ulic dobili »ulice duhov«. Številne trgovine so se zaprle, večina še odprtih lokalov životari in sprehod po mestnem središču sredi dneva vzbuja nelagodne občutke, kaj šele zvečer. Mestna središča s svojimi cenami, ponudbo in pomanjkanjem parkirišč težko konkurirajo nakupovalnim središčem, ki pa se ponavadi zaprejo že ob 19. ali 20. uri.
Potem tudi oni postanejo »mesto duhov« in prebivalci v takšni situaciji več ne vedo, kje je središče dogajanja. Trgovine so zaprte, medtem ko v mestnem jedru tako ali tako »ni ničesar zanimivega«. Včasih so bile male trgovine glavno mesto za vsakodnevni pogovor in srečevanje. Moderni način življenja je spremenil tudi trgovke, ki na blagajnah bolj ali manj nemo in utrujeno skenirajo cene. Pa ne samo to: v malih trgovinah prejšnjega stoletja je delalo veliko več trgovk in posledično je bilo zaposlenih več ljudi v trgovskem sektorju. Danes vstopite v nakupovalni center in na ogromnih površinah vidite samo po nekaj zaposlenih.
Gre za unikatno urbanistično in družbeno zmedo, ki zahteva celovit pristop pri reševanju problema. In tukaj se lahko veliko naučimo od drugih. V Singapurju je število nakupovalnih centrov, zlasti na periferiji, manjše kot pri nas, saj mestnim oblastem ni v interesu gledati praznih poslovnih prostorov v samem mestu.
»Shopping« se dogaja predvsem v glavnih ulicah, kjer je veliko tujcev in turistov, medtem ko na območjih, kjer živijo domačini, prevladujejo male trgovine. Ulice so žive, polne ljudi. Pomembno je poudariti, da so prisotne tiste dejavnosti, ki lažje preživijo krizo, saj jih ljudje potrebujejo ne glede na situacijo v gospodarstvu: pekarne, lekarne, zobozdravniki, zasebne zdravstvene ordinacije, knjigarne in male trgovine z živili.
Bi bila mogoče to lahko ena od rešitev za omenjene težave slovenskih mestnih jeder?
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Poslej boste lahko na Delo.si prebirali njegov mesečni blog, v katerem bo predvsem primerjal življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
