Naši otroci ne vedo, kaj je domača naloga

Finski šolski sistem si prizadeva za razumevanje okolice in znanja, ki ga bodo otroci potrebovali v prihodnosti.

Objavljeno
26. maj 2016 13.15
mdr*deklice
Ahmed Pašić
Ahmed Pašić
Žena je po zaključenem študiju pedagogike in angleškega jezika nekaj let delala na eni od singapurskih srednjih šol, pred kratkim pa se je odločila za delo v zasebnem sektorju. Eden pomembnejših razlogov za spremembo je bila splošna preobremenjenost učiteljev v singapurskem izobraževalnem sistemu. Poučevanje otrok namreč predstavlja zgolj manjši del poklica, medtem ko se večji del delovnega časa ukvarjajo z administracijo, sestanki in obšolskimi dejavnostmi. Delala je celo ob sobotah, delovne naloge pa so se lahko zavlekle tudi v nedeljo.

V razredu je bilo ponavadi 40 otrok, kar je bilo težko nadzorovati in usmerjati, zlasti če jih je bilo nekaj bolj svojeglavih. Ko je prišla domov, je spet delala, saj na delovnem mestu kljub vsemu ni bilo dovolj časa za kakovostno pripravo učnih načrtov in kontrolnih nalog. Ko je dobila kontrolne naloge nazaj, jih je − zaradi pomanjkanja časa v službi − ocenjevala bolj ali manj (spet) kar doma. Izobraževalni sistem v nekaterih azijskih državah je izrazito tekmovalen in ocene veliko štejejo. Koliko uporabnega znanja učenci in dijaki pridobijo v celotnem procesu, pa je težko oceniti. Dejstvo pa je, da so otroci pod velikim stresom, kar dokazuje tudi dogodek, ki se je zgodil pred dnevi.

Prejšnji teden nas je pretresla smrt 11-letnega fanta, ki je skočil v smrt, potem ko je dobil rezultate izpitov. Ko so starši, ki so pogosto tisti, ki najbolj neučakano pričakujejo ocene izpitov, videli rezultat, ki je bil nižji od pričakovanega, so, po poročanju lokalnega časopisa, vzrojili in začeli na otroka kričati. Otrok se je pod hudim pritiskom zlomil. Zbežal je na hodnik zunaj stanovanja in skočil s 17. nadstropja. Bil je takoj mrtev. Kasneje so priče videle starše, kako so jokali ob njegovem truplu in ga prosili odpuščanja.

Samomori zaradi pritiska v šoli so med mladino v jugovzhodni Aziji, Južni Koreji, na Tajvanu in Japonskem na žalost nekaj vsakdanjega. Vsi otroci v Singapurju so, kot je včasih pel Bora Đorđević, že od malih nog v »mašini«. Domačo nalogo imajo že v vrtcu, kasneje pa so tudi inštrukcije nekaj povsem običajnega, tudi za najboljše učence, saj ocene in priznanja nimajo meja in nikoli ni dovolj. Še največja radost za te otroke je, ko skupaj s sošolci delajo domačo nalogo v McDonald'su.

Tudi sam sem doživel enega takšnih pritiskov. Ko sva se z ženo odpravila na prvi roditeljski sestanek za hčerko v vrtcu, nama je vzgojiteljica z resnim obrazom povedala, da je z njo vse v najlepšem redu, samo da je včasih preveč otročja. Punčka je imela takrat dve leti. Do kam pelje absurdnost sistema in pričakovanja družbe, dokazuje tudi dolga vrsta staršev z otroki pred baletno šolo, za katero plačujejo 300 evrov na mesec (za dva obiska na teden), medtem ko je sodobno otroško igrišče čez cesto brezplačno, pa vendar prazno.

Pred kratkim se je na spletu predvajal zanimiv videoposnetek znanega ameriškega režiserja Michaela Moora. Ob njegovem obisku na Finskem se je srečal s številnimi strokovnjaki iz njihovega javnega šolskega sistema in se z njimi pogovarjal o razlogih, zakaj je finski izobraževalni sistem eden boljših na svetu. Vsaj za otroke. Ko se je srečal z ministrico za izobraževanje Kristo Kiuru, mu je zaupala njihovo skrivnost. Otroci nimajo klasičnih domačih nalog, kot jih poznamo po drugih državah, ampak jih poskušajo spodbujati, da gredo v prostem času v naravo in počnejo nekaj koristnega − vrtnarijo, spoznavajo živali, naravo itd., potem pa svoje izkušnje naslednji dan delijo s svojimi sošolci.

Na videoposnetku lahko vidimo, kako dečka plezata po drevesu. Številni otroci današnje moderne družbe, zlasti iz mest, namreč ne vedo, kaj sploh je plezanje po vejah. Ko se je pogovarjal z ravnateljico Leeno Liusvaaro, mu je povedala, da otroci v šoli preživijo od tri do štiri ure. Ker ga je zanimalo, kako se sploh kaj naučijo, mu je razložila, da se otroci največ naučijo takrat, ko so sporščeni. Zato se veliko igrajo, pri tem pa poteka tudi pomemben proces socializacije. Finski šolski sistem si prizadeva za razumevanje okolice in znanja, ki ga bodo otroci potrebovali v prihodnosti. Brez klasičnih domačih nalog in velikanskih torb, ki so pogosto težje od samih otrok. Prepričan sem, da je takšen pristop v zgodnjih letih eden glavnih vzrokov, zakaj so Finci vedno v samem svetovnem vrhu na lestvici najbolj srečnih narodov.

Slovenija in Singapur, pa še mnogi drugi, smo še daleč od takšnega sistema. Res je, da je vsako znanje za nekaj dobro, a ne bi bilo slabo začeti razmišljati o reformi javnega šolskega sistema tudi pri nas. Pa ne zaradi Fincev, ampak zaradi nas samih. Da je naš izobraževalni sistem nared za »remont«, dokazujejo ponavljajoča se nezakonita in nekaznovana izplačila dodatkov za stalno pripravljenost ter več kot 105.000 brezposelnih, med katerimi je ogromno visoko izobraženih, zlasti s področja ekonomije in družbenih ved.

Ker bodo kmalu informativni dnevi, hkrati pa tudi konec letošnjega šolskega leta, mogoče ne bi bilo slabo počitnice izkoristiti za premislek o tem, kako pristopiti k reformi našega šolstva v bližnji prihodnosti. Pravijo, da riba smrdi pri glavi in kot izhodiščno točko bi si lahko postavili cilj, da naj bodo naši otroci v šoli bolj srečni.

Na Finskem bodo že vedeli.

***

Ahmed Pašić
je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju, na Delo.si pa lahko prebirate njegov mesečni blog, v katerem primerja življenje v Sloveniji in v enem najbolj vitalnih azijskih tigrov.