Native American Summer*

Danes je treba biti previden pri pripovedovanju vicev, naj se nanašajo na temnopolte, ženske, hendikepirane, Jude, Bosance ali na nas same. Pravila politične korektnosti so v zadnjih desetletjih tako močno prodrla v zavest, da se ljudje ob kakšni malce bolj neposredni šali le kislo zasmejijo in imajo že pripravljeno moralno sodbo, uperjeno proti veselju do takšnega neotesanega govora.

Svetovna prestolnica politične korektnosti so seveda Združene države Amerike, kjer je dušebrižniška skrb za čustva Drugega povzdignjena nad vse. Navadno je govor s pripadniki nebelskih manjšin tako zadržan in previden, da ga komaj požrejo same manjšine. Znano je, da na primer Indijanci nikakor ne sprejemajo izraza Native Americans (domorodni Američani). Zanje je ta oznaka žaljiva, veliko raje imajo ime Indijanci, saj – če nič drugega – takšno poimenovanje priča o belski neumnosti, ko so osvajalski pionirji ameriški kontinent zamenjali za Indijo.

Seveda sam obstoj politično korektnega govora priča o neki ključni zagati, o občutku krivde, ki je nastala z naraščanjem ozaveščenosti. Prav v ZDA so še do šestdesetih let verbalno in realno diskriminirali temnopolte, zdaj, prebujeni v medrasno senzibilnost, poskušajo stoletne krivice popraviti tudi tako, da revidirajo celo dela Marka Twaina in njegovo besedo »nigger« za črnske sužnje spreminjajo v bolj sprejemljive izraze. Če nič drugega je to početje sporno zato, ker briše neslavno realnost Amerike konca 19. stoletja – Twain jo je namreč namerno naslikal v vsej njeni neslavnosti.

Politično korektni govor torej izvira iz neke civilizacijske ugotovitve, iz spoznanja o enakosti in spoštovanju drugih, še posebej tistih, ki so bili žrtve belskih kolonizatorskih apetitov. Toda zdi se, da implementacija teh plemenitih uvidov z besedami kot so »African American« za črnce, »Native American« za Indijance ali »oseba z nezmožnostmi« (person with disabilities) za invalidne osebe, vnaša neko novo distanco med različne skupine ljudi in brezno med njimi še poveča. Tako klošar postane brezdomna oseba, kriminalec je vedenjsko moten, debeluh pa le še zalit. Če to logiko izpeljemo do konca, nimamo več indijanskega poletja, ampak nam ostane le še Native American Summer. Na mestu, kjer je prej stal dozdevno žaljiv izraz, zdaj stoji nov, ki pa ni preprosto nevtralen, ampak avtomatično opozori prav na prav žaljivko, ki jo je zamenjal, ter priča, da smo naleteli na neko zagato v jedru medčloveških odnosov v skupnosti.

Seveda odgovor ni v tem, da se vrnemo k žaljivkam, a obenem moramo priznati, kako politično korektni govor večkrat vzpostavlja pregrade med ljudmi, jih ločuje, predalčka, kot da bi jih osvobajal. Kot dobro vedo Angleži, se da človeka brez problemov užaliti z uporabo vzvišenega jezika in z vestno rabo politično korektnih oznak. Politična korektnost poskuša odstraniti delež strasti, sovraštva do drugih, ki se včasih prilepi na govor, iz njega hoče odstraniti naboj predsodkov, a ta naboj – kot dokazujejo Angleži – lahko ostane ali je še bolj izrazit tudi kadar uporabljamo nadvse spoštljive izraze. Pikrost, ironičnost, sarkazem pač nastajajo med vrsticami in so zelo odvisne od konteksta ter se zato lahko nalepijo na še tako ustrezne in dozdevno nevtralne izraze. Politična korektnost največkrat zamegljuje problem in ga pušča nujno nerešenega – kot da smo za medkulturni ali medrasni dialog poskrbeli že s previdnim izrazoslovjem.

Problem na koncu ni v samem obstoju politične korektnosti, tudi ne v samem politično korektnem govoru, čeprav zna biti ta mestoma nadvse absurden, ampak prav v prepričanju, da smo z njim že zavarovali naš dialog in drugega pred našo zlobo.

Zato pa je predimenzioniranje takšnega previdnega govora, njegova izpeljava do absurda, lahko nadvse zabavna in dokazuje, da politično korektnost potrebujemo predvsem zato, da bi se iz nje norčevali. Spletna stran Funny2 je že ena takšnih. Na njej najdemo slovar politične korektnosti tudi za izraze, ki imajo zaenkrat pravico do bivanja. Tako denimo, izvemo – če na hitro prevedemo–, da je zloben človek v resnici le oseba, oropana prijaznosti, norec je realnostno izzvan, lenoba označuje človeka, ki nima dostopa do motivacije. Izgubljen človek je lokacijsko odrinjen na stran, ropanje je nepredvideno financiranje nižjih razredov, morilec je specialist za prekinitev, star človek je kronološko nadarjen, perverznež oseba, vpletena v netradicionalno vohunjenje, revež je ekonomsko marginaliziran, zapornik stranka v popravnem sistemu, prostitutka podjetnica telesa, seks je  fizični fitnes v sodelovanju (cooperative physical fitness), majhna oseba je vertikalno izzvana, visoka vertikalno nadarjena, pameten človek je cerebralno nadarjen, grd je pod-privlačen, brezposeln pa brez-mezdnež.

Ti primeri pričajo, da močna občutljivost za jezik in njegovo potencialno žaljivost lahko pripelje do situacije, ko nenadoma postanejo sporni tudi najbolj nevtralni izrazi. Prostora za še večjo občutljivost je, kot smo videli, dovolj – a s tem se razširi tudi prostor za komedijo.