Ne kliči M za morske pse

Sosednjo Hrvaško zadnje dni pretresa velika afera, povezana z »najstarejšim«, t. i. roll-up posojilom Agrokorju. Ta, skoraj milijardna »pomoč« bankrotiranemu imperiju Ivice Todorića, je, kot so razkrili kolegi iz Jutarnjega lista, visoko sofisticiran finančni produkt z varovalkami in določbami, ki konzorciju upnikov pod vodstvom ameriškega sklada Knighthead Capital Management zagotavlja tako izjemna pooblastila, kot jih na teh prostorih verjetno še nismo videli.

Poglejmo najprej, kdo ali kaj je Knighthead, ki te dni v povezavi z novim šefom Agrokorja Ramljakom in obtožbami o veleizdaji, države polni udarne medijske vsebine pri južnih sosedih. Gre za finančno svetovalno družbo s sedežem na Manhattnu, ki je nastala leta 2008, v času padca Lehman Brothers in finančne krize, in je, kot sama razglaša, posebej specializirana za posle s klienti, ki so v dolžniških težavah in v nekem posebnem položaju.

Specializirani skladi in nekatere največje investicijske banke z Wall Streeta, ki pri poslu z Agrokorjem poleg drugih bančnih igralcev sodelujejo z Knightheadom (Goldman Sachs, Merrill Lynch, JPMorgan itd.) imajo neprecenljive izkušnje pri »reševanju« raznih napol bankotiranih agrokorjev po svetu in, jasno, premorejo tudi najboljše in najbolj iznajdljive pravnike.

Hrvaška ekonomija se je ob sesuvanju imperija Ivice Todorića dejansko znašla na robu prepada, zato je, vlada, kot ugotavljajo tamkajšnji kritiki, pri najetju »reševalnega« posojila podpisala neke vrste »pogodbo s hudičem«, s katero so upniki de facto prevzeli oblast v Agrokorju in zdaj upravljajo z njegovimi odločitvami in denarnim tokom.

Klavzule iz pogodbe med drugim določajo zavarovanje posojila z Agrokorjevimi nepremičninami in drugim še kaj vrednim premoženjem, omogočajo izrazito lukrativno favoriziranje preteklih kupcev tveganih Agrokorjevih obveznic (največji zaslužkar je prav Knighthead, ki je bil očitno dobro informiran...) - in predvidevajo reševanje sporov izključno pred anglosaksonskimi in ne domačimi hrvaškimi sodišči. Spomnimo, prav slednje je bil eden glavnih očitkov za zdaj propadlemu trgovinskemu sporazumu med EU in ZDA.

In kot poročajo iz Zagreba, se že začenja (raz)prodaja Agrokorjevega premoženja, ki jo vodi družba Madison Pacific iz Hongkonga. Ni čudno, da ljudje na Hrvaškem bentijo, da so mrhovinarski skladi pahnili »lijepo njihovo« v položaj banana republike, opozicija pa žaga premierja Plenkovića, ki ima kar nekaj nasprotnikov tudi znotraj lastne stranke.

Pa pustimo na tej točki Agrokorjeve in hrvaške tegobe ob strani in poglejmo nekaj bolj univerzalnih ugotovitev in lekcij iz tega primera.

Ko nastopi kriza in finančni skladi in drugi mrhovinarji zavohajo kri, ima majhna država (Hrvaška, Slovenija, Grčija, Portugalska itd.) precej manjši manevrski prostor in pogajalsko moč kot veliki. Specializirani »rešitelji« se seveda najdejo, a za svojo »pomoč« zahtevajo precej višjo ceno.

Spomnimo se samo primera Slovenije, kako so nas »morski psi«, kot se je izrazil tedanji finski finančni minister Alexander Stubb, napadli aprila 2013: tedaj so nam predatorski finančni trgi ob primerjavah težav naše države s Ciprom čez noč zvišali stroške našega zadolževanja, nato pa so nas udarile še bonitetne agencije.

Taki trendi in blokada naše države na finančnih trgih so se nadaljevali vse leto 2013. In šele novembra 2013, ko je usoda Slovenije ob grožnji prihoda trojke visela na nitki, smo s »pomočjo« ameriškega sklada PIMCO prodali za 1,5 milijarde dolarjev obveznic po oderuški, skoraj petodstotni obrestni meri.

Tedanja vlada Alenke Bratušek je nanjo v obupu pristala, saj je državi v tistih tednih - sicer tik pred začetkom sanacije tedaj zombijevskih, skoraj državnih bankrotiranih bank -, gorelo pod petami. Transakcija s skladom PIMCO je bila tako tajna, da smo ime kupca izvedeli šele pet mesecev kasneje.

Podobno grožnjo z vplivom na ceno implicira tudi vsaka dirigirana prodaja v sili. Tudi tu imamo nekaj izkušenj.
Recimo, ko smo NKBM najprej dokapitalizirali s skoraj milijardo evrov davkoplačevalskega denarja in jo nato po diktatu evropske komisije za 200 milijonov prodali skladu Apollo, je tedanji minister za finance žarel od zadovoljstva. A mnogi so zdaj mnenja, da taka hitra prodaja nestrateškemu kupcu ni bila najboljša odločitev.

Se nam kaj podobnega lahko zgodi tudi v primeru privatizacije NLB, kjer vlada tišči glavo v pesek in politizira, namesto, da bi se, zavedajoč časovnih rokov, že vsaj dve leti bolj odločno pogajala z Brusljem. Seveda upamo, da ne. A če bi, bognedaj, pri prodaji NLB kdaj zašli v časovno stisko in težave, se ve: specializirani skladi, ki priskočijo h klientom v težavah, so vedno tu, na razpolago za »pomoč«...