Tiskane izdaje
»So what!«, bi dejal prezident in na prvi pogled bi mu človek celo ponudil roko, pri kateremkoli že naključnem opravilu, s katerim bi si dani trenutek predsednik blažil njemu neznosno resnobnost lastne funkcije.
Svojo odločitev je žirija, sestavljena iz treh mednarodno uveljavljenih fotoreporterjev in ene novinarske legende, ki so »večino svojega življenja posvetili delu in poslanstvu poročanja z najbolj perečih svetovnih žarišč na Bližnjem vzhodu, jugovzhodni Aziji, Afriki, Latinski Ameriki in na Balkanu,« sprejela zato, ker »je bila raven kakovosti fotografij pod pričakovanji, urejanje in informacije o fotografijah pa pomanjkljivo ali površno izvedeno«.
Nisem človek, ki bi želel pavšalno zagovarjati fotoreporterje, četudi sam sodim mednje. A pozicija, ki jo je zavzela žirija festivala se me spominja na lkakšnega od medijskih urednikov, ki že dolgo niso stopili na teren in so malce izgubili stik z realnostjo. Predvsem pa so eminentni žiranti pozabili na pomembno podrobnost. Njihova naloga je bila, da odločijo o najboljših delih Slovenia Press Photo. Če to pozorno prevedemo, naj bi šlo za najboljše slovenske (!) novinarske (!) fotografije.
Dnevno prejmem več seznamov naročil za fotografiranje lahko povem, da je delo povprečnega (ne samo) slovenskega fotoreporterja sestavljeno iz 70 odstotkov portretov, 10 gradbišč in napačno postavljenih dvižnih količkov ter 10 odstotkov športnih dogodkov. Ostalo je približno enakomerno porazdeljeno med novinarske konference, sodne obravnave, avtomobilske nesreče, prizorišča umorov in ostale nevšečnosti. Sem ter tja se najde prostor tudi za kakšno 3-urno reportažno nalogo.
Da ne bo pomote, na vsakem, še tako banalnem dogodku, je mogoče posneti dobro fotografijo. Še lažje je seveda posneti slabo. V dvajsetih letih fotoreporterskega dela sem se naučil reporterje kvalitetno razlikovati predvsem po tem, kdo je presežek sposoben ustvariti tam, kjer se večini to zdi nemogoče ali celo nevredno.
Brez dvoma so tudi letošnji žiranti na svoji poti do uveljavljenih reporterjev, ki imajo privilegij po več mesecev delati na posamezni zgodbi, prišli po enaki izčrpavajoči poti nepomembnih dogodkov. Nedvomno so se takrat po svojih najboljših močeh iz vsakega banalnega dogodka trudili iztisniti najboljšo fotografijo. Zelo pa dvomim, da so se kdaj vrnili iz tiskovne konference in uredniku, ki jim jo je bil naročil, rekli: »Ni zdelo vredno fotografiranja, zato fotk ni!«
Žirija je svojo odločitev obrazložila takole: »Odločitve nismo sprejeli zlahka, vendar ne bi bilo prav, če bi sprejeli kompromis. S tem bi predstavili napačno sliko in spodkopali status priznanj. Sploh v času, ko je novinarstvo pod tolikim pritiskom, preiskavo, kritiko in v negotovosti, je bolj kot kdaj koli prej nujno, da novinarji blestijo in vzdržujejo visok standard,« in dodala, da je s tem dejanjem želela dati fotografom spodbudo za prihodnje natečaje.
Poraja se vprašanje, če bi ne bila odločitev, da nagrado podelijo ravno zaradi razlogov, ki so jih navedli. Da bi, če bi razumeli naravo vsakdanjega novinarskega dela, nagrade podelili ravno zaradi pritiskov pod katerimi se je danes znašlo novinarstvo.
Močno dvomim tudi, da med 2300 fotografijami, ki so prispele na natečaj, res ni bilo serije in posamezne fotografije, ki bi jima lahko podelili osrednje nagrade. Zdi se, pa to ne velja samo za letošnjo žirijo SPP, pač pa tudi za druge nacionalne in mednarodne natečaje, da je svetovna fotografska elita (morda tudi nezavedno) izoblikovala nekakšna nenapisana merila pomembnosti zgodb in estetiko fotografij, ki med nagrajence uvršča zelo podobne si zgodbe in fotografije.
Velikokrat pa tovrstni žiranti pozabijo na svoj osnovni namen. Tam so, da izberejo med najboljše med tistim, kar pač imajo na voljo. Da se posvetijo v lokalne zgodbe in skušajo razumeti kulturno okolje in tudi delovne pogoje, v katerih so fotografije nastale. Četudi ne gre za mednarodno pomembne velike zgodbe ali dogodke, ki so jih sicer vajeni gledati.
Pametno bi bilo razmisliti o (vsaj) enem slovenskem žirantu. Tako bi zagotovili, da bi žirija bolje razumela med čem izbira in bi se v prihodnje izognili smešnim argumentacijam v smislu: »Za podelitev nagrade tej fotografiji smo se odločili, ker Blejsko jezero zamrzne samo vsakih nekaj let«. No, pa tudi nepodelitvam glavnih nagrad, ki gotovo niso lepa popotnica. Ne za fotografe, ne za festival.
