Tiskane izdaje
Jasno in hkrati žalostno je, da se doslej, kljub najbolj dramatičnemu (anti)klimaksu grške dolžniške krize, v smeri njene (raz)rešitve ni nič bistveno spremenilo oziroma premaknilo.
Če je bila Grčija v svoji polpretekli zgodovini šolski primer od politično-gospodarskih elit ugrabljene balkanske, ali bolje rečeno orientalske države, je danes po vseh kriterijih failed state oziroma propadla država pod upravo nemškega hegemona, delujočega po najradikalnejši interpretaciji makiavelizma.
Zato je Grčija prejšnji teden, kljub sprejetju ostrih varčevalnih pogojev, z vidika njenih dolgoročnih izgledov zelo verjetno doživela najusodnejši udarec doslej. Izgubo zaupanja. Na to je opozorilo katastrofalno odprtje tamkajšnje borze, ki bi ga lahko opisali kot stampedo prestrašenih zveri. Iz Grčije je namreč po pettedenskem borznem mirovanju v manj kot tednu izpuhtelo osupljivih devet milijard evrov.
Precedens ustrahovanja
Kako drugače kot izraz nejevere si razlagati podatek, da so vrednostni papirji grških podjetij in bank po sklenitvi dogovora o tretjem varčevalnem memorandumu v primerjavi z letom 2007, ko so dosegali rekorde, v samo nekaj dneh izgubili kar devetdeset odstotkov svoje vrednosti?
A nejevere do koga ali česa, pravzaprav?
Čeprav so vlagatelji svoj dvom izrazili na borzi v Atenah, to namreč še zdaleč ni bila le nezaupnica početju grških politikov, ampak predvsem Berlinu in Bruslju ter njuni viziji evropske integracije, ki sta jo izkazala s tako nazornim zvijanjem grške roke, da se ni mogoče znebiti vtisa, da je šlo za ustvarjanje precedensa. Precedensa ustrahovanja.
Umikanje vlagateljev je eklatanten izraz dvoma v sposobnost evropskih političnih elit pri generiranju najpreprostejših rešitev za manjše probleme, kar grška dolžniška kriza v resnici tudi je oziroma bi morala biti. Da o večjih, kot je Ukrajina, niti ne govorimo. Bruto domači produkt Grčije namreč predstavlja le dva odstotka BDP Evropske unije, kar pa ne velja za njen ekstremni in neodplačljivi 320 milijard evrov vredni dolg, ki dolžniški krizi daje nesorazmerno večjo težo oziroma pomen.
Vendar je to dolg, ki si ga je ta nesrečna država večinoma nakopala v sanacijskem postopku Made in Germany**. Ironično, ni kaj.
Smrt evropskega pristopa
Predimenzioniranje grškega problema in njegovega pomena je v zadnjih šestih letih, ko Evropi ni uspelo tako rekoč nič, razen še samo sebe spraviti v eksistencialno zagato, plastičen primer inertnosti, togosti, nefunkcionalnosti in vodstvene izpraznjenosti EU.
Zveličani evropski način delovanja, ki temelji na usklajevanju različnih mnenj in predlogov članic, je, kot kaže neverjetna trdovratnost grškega problema, ne samo neučinkovit, ampak, kot je pokazalo soliranje Nemčije, ki je zapolnila boleče očitni vodstveni vakuum, efektivno mrtev.
Prepir evropskih in grških političnih elit, ki so reševanje javnofinančnih in ekonomskih težav izkoristile za soočenje nasprotnih družbenopolitičnih nazorov, je bilo infantilno in sebično početje, saj jim je tako uspelo najprej uničiti državo, izpostaviti hud deficit vodstvenega potenciala in plitkost demokracije EU, za nameček pa še sprožiti začetek konca evropske integracije, kot jo poznamo.
Zadnji je izključno zaradi pozicije moči Nemčije abstrahiral na nivo izključevanja in kaznovanja, s čimer je ta država v predestinirani vlogi dobrohotnega in preudarnega hegemona popolnoma zatajila. Antagonizem, pomešan z nacionalizmom, in samodestruktivni ponos grške vlade je v tem pogledu enako nesprejemljiv. Vendar bi Berlin prav zaradi lastne zgodovine in pozicije moči, ki terja (so)odgovornost, ne samovoljnost, moral vedeti in ravnati bolje ter se ne pustiti zavesti provokacijam nekredibilne vrhuške v Atenah.
Jasno sporočilo Berlinu
Dejstvo, da so finančni trgi ob razpisu referenduma, ki bi lahko privedel do »atomske opcije« grexita in posledičnega sesutja finančne slike evropskih perifernih držav, komajda trznili, kaj šele zdirjali v panično razprodajo, na kar so zmotno stavili v Atenah, ni bilo mišljeno kot nemška bianco menica za discipliniranje ideoloških alternativcev ob Egejskem morju.
Investitorji so namreč s svojim stoicizmom sporočali ravno nasprotno, in sicer da jih ne zanima politika ekonomije, ampak ekonomičnost politike pri izbiri karseda pragmatične in potentne rešitve. Kakor negotovo je bila po razpisu famoznega referenduma videti situacija v Grčiji, se je le zdelo, da bi ta lahko deloval kot katarza, na katero Evropa čaka že šest let. No, vroči julij je v tem pogledu prinesel dokončen konec upanja na pragmatično (raz)rešitev dolžniške krize, saj se je znova udejanjil nemški ekonomsko-finančni dogmatizem.
Tretji grški memorandum zato ni končna rešitev, ampak zgolj ponovitev prejšnjih varčevalnih vaj in kot takšen ne bo obveljal za nič drugega, kot za zlorabo in zatajitev zaupanja, ki so ga (nemški) Evropi izkazali trgi.
Še en podaljšek nemškega nogometa z grško dolžniško pločevinko?
Nein danke, Deutschland, so viziji nemške kanclerke Angele Merkel odgovorili investitorji in njeni evropski politiki podali zgovorno negativno oceno.
---
* Ne, hvala Nemčija
** Izdelano v Nemčiji
