Kreativno: Ni Al Pacinov

Ko sem bil še študent na Oddelku za oblikovanje ALUO, je eden od profesorjev povabil od nas nekoliko starejšo oblikovalko, da predstavi izkušnje profesionalnega oblikovalca. Recimo, da ji je bilo ime Marjetka. Ne spomnim se, ali je pokazala kakšen projekt, v spominu pa mi je ostal njen hladen, z zagrenjenostjo prežet stavek, da v resničnem svetu ni Al Pacinov. Pojasnila je, da nam bodo naši profesorji sicer pripovedovali čudovite zgodbice, resničnost pa je polna krutih zavrnitev, pomanjkanja in neumnih naročnikov.

Že takrat smo vedeli, da meri na čase grafičnega oblikovanja poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let, ko je največ sedem velikih posameznikov obvladovalo celotno, v tržno gospodarstvo prebujajočo se skupno državo, z gromozanskimi apetiti po komuniciranju, vidnem in verbalnem, kot so ga takrat poznali le na Zahodu. Iz tistega časa izhajajo legendarne zgodbe o grafičnih oblikovalcih, ki so z nekaj dobro odmerjenimi stavki prepričali celotno komunistično partijo v sprejetje predloga vidnih sporočil, ki je bil v očitnem nasprotju z načeli omenjene politične organizacije.

A tudi čas Marjetkinega predavanja je bil čudovit: razvijajoči se trg in razvoj velikih podjetij sta omogočala snovanje sistemsko zahtevnejših celostnih podob podjetij in dogodkov, pospešeno tržno komuniciranje je privabilo veliko novih talentov, estetizacija okolja in umetniški izraz nista bila več dovolj, oblikovanje se je začelo ukvarjati z odkrivanjem in reševanjem problemov. Rešitve so postajale čedalje bolj inteligentne, praznoglava sintetika agencijskih oglasov za mleto meso in plastične ležalnike je preplavila javni prostor šele dobro desetletje pozneje. Čas je bil poln upanja, da je mogoče narediti več in izzivati ustaljeno. Mi mulci smo imeli svoje Pacine. 

Pozneje, ko sem kratek čas opravljal pedagoško delo na faksu, sem se počutil vsaj nelagodno, ko nisem, po lastni presoji, dovolj zadovoljivo odgovoril na vprašanje, kaj bo s študenti po diplomi. Nisem namreč zmogel lagodnosti, ki so jo naši profesorji, denimo na kosilu pri kakšnemu J&B, ko so podobne eksistencialne dileme odgnali z zamahom roke, češ, zgledujte se po meni. Še vedno mislim, da bi izobraževalna institucija morala prevzeti vsaj del odgovornosti za poklicno prihodnost svojih diplomantov. Največ, kar sem zmogel na področju dajanja nasvetov, je bila tolažba, da je mogoče, tudi ob radikalnih sprembah v tehnologiji in dojemanju stroke, z nekaj zdrave pameti prenesti specifično dizajnersko razmišljanje tako rekoč v vsak posel.

Pred tednom dni sem bil povabljen na festival StartUP Novo mesto, da mladim v starosti do 30 let spregovorim o svoji podjetniški izkušnji oblikovalca in partnerja v podjetju. Sprva sem se znašel pred dilemo, ali naj se, v nekakšnem zvezdniškem slogu, hvalim z odličnimi projekti in nagradami ali naj zaradi slabih gospodarskih razmer, tako kot Marjetka pred dobrimi desetimi leti, nehote režem angelom krila. Namesto tega sem poskušal predstaviti nekaj osnovnih ukrepov, ki zmanjšujejo vpliv »kriznih časov« in izvirajo iz izkušenj šestletnega obstoja našega studia.

A odličnost projektov se v resnici ne skriva v takšnih in drugačnih Al Pacinih, ali, če hočete, Stevih Jobsih, temveč v iskrenem navdušenju do dela ter pripravljenosti odteči še kakšen krog več. Nalezljivo radovednost poslušalcev in resno pripravljenost mladih narediti nekaj za lastno usodo je preprosto treba doživeti. Nastop podjetniških pobud, kot je denimo Lushna, ki jo je predstavil Peter Ličen, ali izvrsten projekt Oivo, o katerem sta govorila Luka Stepan in Marin Medak, vzbujajo obet lepše prihodnosti za slovenski dizajn in za vse nas.

Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.

***

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.

* Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije − RRA LUR.

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.

* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.