Zgodilo se je pred poukom, na šolskem igrišču

Odraščala sem v kaotičnih razmerah. Odkar pomnim, sta se starša prepirala, zaničevala in zmerjala. Ko sem dopolnila 12 let, pa sta se dokončno razšla, vsaj tako, da nista več živela skupaj. Mama je bila takrat precej psihično odsotna, jemala je pomirjevala, vse ji je bilo odveč, vključno z mano. Preselila sem se k očetu, pri njem sem vsaj dobivala delček topline, vsaj zdelo se mi je, da me opazi. Imel je podjetje, jaz pa sem prevzela gospodinjska opravila, kuhala za delavce, skrbela za hišo, pospravljala, hodila v šolo. Spala sem v dnevni sobi, ker nisem imela svoje. Oče in brat sta si izposojala pornografske kasete, gledala sta jih ob koncih tedna. Morala sem biti prisotna, ker nisem imela možnosti, da se umaknem. Zatiskala sem si ušesa, da ne bi slišala in videla, pa ni kaj dosti pomagalo.

Kadar me je oče potreboval za kakšno delo, se mi je dobrikal, ko pa so bila dela opravljena, me je začel zmerjati, da sem prasica in kurba, da se kurbam naokrog. Ko sem ga prosila za denar, ki sem ga potrebovala za šolo, je vedno govoril, da ne potrebujem ničesar.

Večkrat me je v šolo peljal delavec, ki je bil pri nas zaposlen kot šofer. Star je bil nekaj čez 50 let. Takrat sem hodila v peti razred. Nagovarjal me je k seksu, a sem ga zavračala. Enkrat pa, mislim, da je bilo po tem, ko me je oče zmerjal, ko sem potrebovala nekaj, pa sem spet slišala njegov znani stavek: nič ne rabiš, sem začutila tisti premik v sebi, da mi ni mar, tudi če umrem. Če pa praviš, da sem kurba, potem pa bom, tako ali tako je vseeno. Mislila sem, da bom lahko preživela, samo izklopim se, minilo bo, kot da se ni zgodilo nič.

Zgodilo se je pred poukom na šolskem igrišču. Slekel mi je hlače in opravil svoje, na koncu mi je dal še denar. Šla sem v šolo, v sebi pa sem bila mrtva. Sošolci so bili v svoji brezskrbnosti, jaz pa sem kmalu za tem začela piti in kaditi. Mami sem ukradla pomirjevala in poskušala narediti svoj prvi samomor. Moja odvisnost se je samo stopnjevala, vse do heroina. Želela sem si le zbežati pred tem, kar čutim. Nikomur nisem zmogla zaupati svoje zgodbe, ker me je vseskozi spremljal občutek, da sem sama kriva, da sem jaz sprejela odločitev in da sem za to dobila plačilo. Pozabila pa sem na najpomembnejše: bila sem stara 12 let in bila sem še otrok.

***

Ime avtorice hranimo v uredništvu.