Tiskane izdaje
V Macerati, starem mestu v srednji Italiji na jadranski strani, v deželi Marche, se dogajajo nevarne, za vso Italijo lahko celo usodne stvari. Pred dnevi so v okolici mesta našli v dveh kovčkih razsekano telo osemnajstletnice, odvisnice, doma iz Rima, ki se je zdravila v tamkajšnji komuni. Pisala se je Pamela Mastropietro. Strahotnega umora je bil osumljen mlad Nigerijec, ki je živel v središču Macerate. Aretirali so ga, obtožili pa še ne.
Še preden pa je policija opravila vse preiskave, je pravico vzel v roke osemindvajsetletnik, brezposeln, doslej še nikoli kaznovan mladenič Luca Traini, ki se je v življenju težko prebijal. Poskusil se je v politiki, lani je kandidiral na listi nekoč samo severnjaške Lige, ki je zdaj svoje krila razširila na vso državo, namesto odhoda severa iz Italije zdaj pridiga odhod Italije iz Evrope. Okrog je hodil obrit na balin, s tetoviranim fašističnim simbolom na sencah, na desni strani glave, dneve je preživljal v telovadnici, okrog se je vozil v črni alfi.
V soboto dopoldne, ko je v mestu na ulicah več ljudi kot čez teden, je Luca Traini v svoji telovadnici oznanil, da »gre streljat črnce«. Odpeljal se je v središče mesta, najprej na ulico, kjer je stanoval aretirani Nigerijec, nadaljeval pa po drugih ulicah v središču. Zakaj ga policisti niso ustavili takoj, ni znano, saj se je vozil in streljal kar nekaj časa. Streljal je vsevprek, tako se je vsaj zdelo, dokler niso začeli reševalci pobirati ranjencev. Bilo jih je šest, vsi doma iz Afrike. Zgrabili so ga šele, ko se je ustavil in se povzpel k spomeniku domovini, se ovil v tribarvno državno zastavo in dvignil roko v rimski, fašistični pozdrav, pri tem pa vpil »Živela Italija!«.
Sorodniki umorjene Rimljanke Pamele Mastropietro zagotavljajo, da se razkosano dekle in obritoglavec iz Macerate sploh nista poznala. Policija v prvih ugotovitvah meni, da je Traini deloval sam, ni imel podpornikov in pomočnikov. Policija doslej tudi ne ve zagotovo, ali je aretirani Nigerijec res zločinec, ki je ubil in razkosal dekle, ki so jo našli razsekano v dveh kovčkih.
V Italiji se ni zgodilo prvič, da bi kdo ubil žensko, to je celo precej razširjen zločin. Tudi ni bilo prvič, da bi kdo streljal vsevprek, v domovini mafije se to zgodi precej pogosto, okrog Neaplja, v Kalabriji in na Siciliji še posebej. Da bi taka dogodka sprožila plaz brezmejne politične nestrpnosti in napetosti, pa tudi v Italiji ni v navadi. Tudi zdaj se najbrž ne bi zgodilo nič za vse usodnega, če ne bi bil čas volitev. Čez mesec dni, četrtega marca, bodo imel parlamentarne volitve, na katerih najbrž že spet nihče ne bo dobil večine, s katero bi lahko suvereno vladal. Politično ozračje je negotovo, napeto, prav nobene osebnosti ni, ki bi jo ljudje sprejemali kot verodostojnega politika. Vsi politiki bi radi zmagali in vladali, skoraj nihče med njimi ne izbira besed v času kampanje.
Grozljivi umor dekleta, ki se je zdravila zaradi odvisnosti od mamil, in rasistična akcija neuravnoteženega fanta iz Macerate sta v napetih časih volilne kampanje sprožila neslutene politične strasti. Vsi bi radi kaj politično zaslužili, izkoristiti hočejo odmevne trenutke za prgišče ali malo več volilnih glasov.
Voditelj Lige Matteo Salvini, šef stranke, za katero je Traini v deželi Marche kandidiral na lanskih lokalnih volitvah, je že oznanil, da je zločin v Macerati sprožila tista politika, ki je dovolila množično priseljevanje ljudi iz Afrike in Jutrovega. Salvini trdi, da je upor proti priseljevanju logična posledica priseljevanja.
Traini že postaja simbol boja za etnično čisto in spet zdravo Italijo. Polemika, ki jo je sprožil Salvini, je že del volilne kampanje. Trainijevo dejanje bi radi izkoristili vsi, na levi in na desni, med levičarskimi, sredinskimi in desničarskimi populisti, stranko; ki ne bi bila populistična, zaenkrat še iščejo. Marsikdo med analitiki se boji, da bo Trainijeva akcija z nastopom pred spomenikom domovini pripomogla prav k uspehu Lige, ki jo na evropski ravni primerjajo s stranko Marie Le Pen v Franciji.
Stiske sprožajo nove stiske
Ker se Italija spominja svojih bolj bleščečih časov, zdaj pa jo stiskajo za golšo pomanjkanje vse večjega dela prebivalstva, zlasti na jugu, pa gospodarska in razvojna kriza, pa res množičen prihod ljudi iz Afrike, ob čemer se Italija počuti v evropskem merilu pozabljena, zapostavljena in podcenjena, so dogodki v Macerati toliko bolj skrb zbujajoči.
Luca Traini je sicer čisto majhen, obroben delček populistične desničarske, skrajnostim naklonjene Lige, vendar ga mimogrede lahko naredijo za junaka tistega dela političnega prostora, ki mu raziskave javnega mnenja že zdaj napovedujejo zmago 4. marca. Ankete desni koaliciji napovedujejo vsaj 35 odstotkov glasov, kar bi pomenilo zmago, ne pa tudi večine za vladanje.
Druščino na desni vodi zaradi plastičnih operacij vse bolj mumiji podobni Silvio Berlusconi, ki sicer ne bo mogel vladati, ker je bil pravnomočno obsojen, lahko pa bo držal niti marionet iz ozadja. Pravijo, da za vodenje vlade pripravlja Antonia Taianija, svojega zvestega privrženca, sedanjega šefa evropskega parlamenta.
V Berlusconijevi koaliciji je ob oživljenem gibanju Naprej, Italija, še Liga, ki vihti z zastavo nasprotovanja evru in postaja rezilo trde desnice v državi. Pridruženi so še Fratelli d'Italia, manjša stranka posodobljenih naslednikov stare fašistične, že večkrat prekrščene stranke. Luca Traini je s svojim »junaštvom« lahko njihov simbol, pa čeprav je v zaporu (ali pa še prav posebej zaradi tega).
Levosredinska koalicija, zbrana okrog Demokratske stranke, utegne nabirati glasove nasprotnikov vsak dan bolj prebujenega fašizma, ljudi, ki jih je strah kakršnega koli ponavljanja časov pred skoraj stoletjem.
Gibanje Pet zvezd, ki velja za največjo posamično stranko, združuje pa nasprotnike tradicionalne politike in delitve na leve in desne, računa na volivce, ki ne marajo ne porajajočih se novih fašistov in ne njihovih nasprotnikov.
Kdorkoli bo zmagal, opominjajo poznavalci, se mora zavedati, da v Italiji tudi volilni izidi ne pomenijo vladanja za pet let. Četudi kandidat pri nekaterih strankah celo plača zato, da ga zapišejo na kandidatne sezname, še ne pomeni, da ne bo zamenjal barve. V sedanjem parlamentarnem obdobju je iz ene v drugo parlamentarno skupino prestopilo 374 poslancev in senatorjev, nekateri po večkrat (vseh menjav je bilo namreč 566).
