Tiskane izdaje
Več kot štiri mesece po volitvah v bundestag so se nemški konservativci in socialdemokrati vendarle dogovorili o že tretji veliki koaliciji krščanskodemokratske prvakinje Angele Merkel in njeni četrti vladi. O njej morajo soglašati še vsi člani SPD, a Martin Schulz, Andrea Nahles in drugi prvaki verjamejo, da so pri stanovanjski, upokojenski, zdravstveni, priseljeniški, delovni, evropski in drugi politiki dosegli dovolj, da bodo ne le svoje člane, ampak po morebitni upokojitvi »večne kanclerke« tudi nemške sredinske volivce prepričali v svoje dosežke.
Raziskave javnega mnenja zdaj socialdemokratom res kažejo katastrofalno nizko priljubljenost, a CDU šele čaka obračunavanje z levičarstvom svoje dolgoletne voditeljice. Zaradi prikritega nezadovoljstva bolj tradicionalno usmerjenih krščanskih demokratov pri SPD računajo, da bodo pri CDU po Merklovi prevladali liberalno-konservativni politiki in bodo sami prevzeli zastavo nemške politične, gospodarske in socialne sredine.
Takšne računice pa predpostavljajo nadaljevanje nemškega gospodarskega in političnega vzpona, značilnega za dosedanje obdobje Angele Merkel. Že zadnja begunska kriza je pokazala, kako hitro se lahko spremeni položaj doma in v tujini, svet pa je danes videti še manj stabilen. »Neliberalne nedemokracije« napenjajo mišice v evropski soseščini in drugod, tradicionalna čezatlantska zaveznica ZDA se pod Donaldom Trumpom spravlja tudi na nemški gospodarski »Standort«, če ne drugače, z radikalnim nižanjem podjetniških davkov. Že nekaj dni se tresejo svetovne borze, francoski predsednik Emmanuel Macron pa pritiska na radikalne reforme evrskega območja. In na evropske, zunanjepolitične in domače napake še ene velike koalicije v bundestagu željno čaka nacionalistična Alternativa za Nemčijo.
