Tiskane izdaje
Pred dobrima dvema tednoma sem se spet vrnila z zelo zanimivega potovanja. Kovček je po sili razmer že pospravljen, spomini in doživetja pa še vedno rojijo po moji glavi. Včasih se sprašujem, na kakšen način sploh izbiram lokacije pohajkovanj, ker nikoli doslej nisem prav pretirano razmišljala, katere kraje bi si bilo zanimivo ogledati. Mogoče me podzavestno prepričata vedno isti stvari: dobra hrana in izvrsten čut za estetiko.
Tisti, ki vedo, da je London moje najljubše mesto, so se ob teh dejstvih gotovo namrdnili. Ampak verjemite, tudi pri Britancih se dobro je, če le veš, kam zaviti. In s tem ne ciljam ravno na restavracije, čeprav vem, da dobrih primerkov teh po Londonu ne manjka. V mislih imam njihove bio trgovine, ki pokajo po šivih od prehrambnih inovacij z veliko mero kakovosti, zapakiranih v hudih − ampak res hudih! − embalažah. Vsakič znova, ko se vrnem v London, je protokol isti; čim prej na Piccadilly preverit, kaj je novega v ponudbi, in kupit goro lepih in zanimivih stvari. Vse drugo je v drugem planu.
Ker največkrat potujem le z osebno prtljago, saj je to ceneje in priročneje, ideja, da bi kaj od nakupljenega lahko prinesla domov, hitro odpade. Edina možnost, ki mi preostane, je, da v kovček spakiram skrbno ohranjeno prazno embalažo. Od varnostnikov na letališču za zdaj še nisem bila deležna nenavadnih pogledov. A le kaj bi si mislili, če bi vedeli, da domov namesto spomnikov nosim smeti? V zagovor naj dodam, da se vmes skoraj vedno znajde tudi kakšna knjiga.
Če odštejem bio pecilni prašek iz Danske, nikoli nisem poskušala ničesar spraviti skozi varnostni pregled, ne da bi me zasačili. Letališča so zame že tako dovolj veliko zlo, da bi še sama ustvarjala večjo napetost. Dolgočasna so in v zraku roji vprašanje, ali imaš prtljago v dovoljenih mejah ali ne. Moja je vedno pretežka. Zato se vedno znova razveselim kakšnih dolgih odprav z avtomobilom. Pravzaprav sem to zadnjo, že na začetku omenjeno, do potankosti splanirala sama. V Francijo, kulinarično meko, bi pa res bil greh odpotovati z letalom. Domov sem tako poleg polne SD-kartice prinesla še goro dobrot in praznih (tudi steklenih in keramičnih) embalaž, ki so se nabrale v devetih dneh pohajkovanja po Provansi.
Ko me vedno znova kdo vpraša, od kod črpam inspiracijo za svoje delo, je odgovor enak: iz mest, ki jih obiščem. Vsaka država in vsako mesto ima svoj čar, kar se kaže tudi na policah trgovin s prehrano. London je odštekan, København minimalističen, Aix en Provence pa romantičen. Dizajn in različnost produkta sta v kombinaciji s celotno izkušnjo veliko več, kot če bi ga po naključju našla na internetu. Tanek povoščen košček papirja, ki ga je starejša ženička zavezala okrog sveže pečene bagete, mi bo skoraj zagotovo privrel na dan, ko bom potrebovala kakšno idejno rešitev v povezavi s pekovskimi izdelki. V konzervo zapakiran sivkin paté pa, ko bom iskala inspiracijo za namaz. Takšne stvari ostanejo še dolgo po tem, ko so prazne embalaže skrbno spravljene v njim namenjeno škatlo v studiu.
Če mi uspe le delček vseh teh doživetij in čustev prenesti naprej z novimi dizajni, bo moje delo odlično opravljeno. Prinašanje novih zgodb v domače kuhinje pa je navsezadje glavni pomen mojega poklica.
***
Anja Korenč je oblikovalka embalaže za prehrambeno industrijo, fotografinja, soustanoviteljica marketinškega studia Fork in blagovne znamke I Like Tofu.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, ji družbo delajo še:
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt.
