Tiskane izdaje
Jaham, se sprehajam, drvim s kolesom po okoliških vaseh že 35 let, povsod so, pa jih ne vidim, ne opazim, ne zaznam, se ne ustavim. Spremljajo me na vsakem koraku in končno jih uzrem. Ja, tepka stopi iz teme in mi zleze pod kožo, me navdihne. Raziskujem, zbiram stare recepte, se pogovarjam ... Izvem ogromno zgodb. O Mariji Tereziji, ki je ukazala posaditi tepke ob cestah, da bi jih vsakdo lahko nabral in ublažil lakoto. O suhi tepki kot edini sladki jedi v dolgih zimah pa o tem, da pravilno, v pajžbi sušena tepka zdrži do 25 let. Pa da je tepka afrodiziak, ker se je največ otrok rojevalo v jesenskem času, saj so se pozimi sladkali s suhimi tepkami in je delovalo. V času pomanjkanja so iz suhih tepk mleli moko, imenovano prga (v Zasipu še danes deluje kulturno-umetniško društvo Prgarke) in pekli kruh.
Pa sem jih nabavil tono svežih. Posušili smo jih v gorjanski pajžbi in zapolnili lopo do vrha. Zdaj pa akcija v kuhinji.
Prodajni hit so tepkine praline iz svežih medenih ali sušenih tepk in gorenjska klobasa s tepko. Zadnjo sva skreirala skupaj s kolegom, mesarjem Jožetom Mlinaričem. Na testiranjih sva določala delež tepk v nadevu in uspelo nama je − delež je deset odstotkov. Klobasi pridajo sladkast okus. Namesto v gorčico jih pomakamo v mešanico gorčičnih semen in domače malinove marmelade.
Vsak teden sušene tepke skuham v zeliščnem čaju, jih narežem in oddam Jožetu, ki oblikuje kranjske s tepko (pssst, ne smemo uporabljati imena kranjska, je zaščiteno). Klobase gredo za med. Trenutno čakamo na nove tepke, saj nam jih ne uspe kupiti dovolj in jih hraniti 25 let, jih je v vsej Sloveniji premalo. Zelo težko jih je najti dovolj, saj še vedno najraje iz njih varijo tepkovec.
Poskusite lahko vsako prvo soboto v mesecu od 10. do 12. ure na Podvinski tržnici.
Pa ješprenjček s kranjsko klobaso, tepko in hrenom je bila jed naših babic, po zanimanju sodeč bo tudi jed vnukov.
Iz tepke pripravljamo čutni, štruklje, testenine, sladoled, kompot, potico, prah ...
Najbolj mi je všeč struktura, ki je za nekatere moteča, zame pa prida jedi poseben pečat. Male peškice so zakon, neponovljive, enkratne, edinstvene, čeprav se zatikajo za zobe, govorijo tisočere zgodbe.
Tepka je postala opazna, podražila se je, saj jo uporablja vsak dan več kuharjev, spoznavajo jo, jo raziskujejo ... in tako je prav.
Zame in za umetnika Huberta Široka je tepka zlato drevo (zlate tepke krasijo Hubertov atelje na Bledu), saj uteleša vse vrednote, ki jih sodobni človek izgublja (družina, tradicija, stik z naravo, sodelovanje, povezanost ...). Obrodi šele tretji generaciji, potem, ko jo prva posadi in če jo druga neguje.
Tri sem posadil in držim pesti, da jih bodo negovali!
