Oprosti

Samo sedem črk. Sekundo dolgo, morda, merjeno v zvoku s časom, ali v času z zvokom.

Beseda, s katero lahko zdravimo veliko drugih, grdih besed, ki smo jih izrekli. Oprosti je beseda, ki je lahko samo iskrena, saj če ni, je le združba črk, ki so se našle v lepem zvenu - a to je le oblika in ne vsebina.

Premalokrat, pravijo, se opravičimo za grde besede, ki so zapustile naše telo, včasih povsem v nasprotju s tistim, kar v resnici mislimo. Kar v resnici čutimo.

Tisoči besed v nas imajo svoje življenje, so planeti v svojem vesolju, žal pa to vesolje ni omejeno zgolj na naše telo, pač pa se okruški, grde besede, izvijejo tudi v svet zunaj nas.

Takrat, če so besede hude, povzročijo bolečino pri ljudeh, ki jih v resnici nismo hoteli prizadeti - a smo jih vseeno.

Zakaj, če jih v resnici nismo hoteli, če nam pomenijo največ, če bi zanje storili vse? To so lahko naši najbližji, tisti dobri okoli nas, ki nas poskušajo opozoriti na naše napake.

A zakaj nam potem tisoči besed uidejo? Zato, ker se nam zdi, da nam ne more postavljati ogledal pred oči nekdo, ki ima v naših očeh tudi sam veliko napak. Včasih takih, za katere se nam zdi, da se jih nikoli ne bomo mogli navaditi, pa čeprav jih razumemo?

Verjetno zarežemo z besedami zato, ker se preprosto bojimo - ljubezni. Dobrega, kar nam ti ljubeči ljudje okoli nas dajejo. Ker se bojimo, da bomo izgubili to, za kar smo mislili, da sploh ne bomo nikoli spoznali.

In da se bomo spet potopili v svet, kjer ni iskrene besede oprosti, v svet, kjer jo nadomeščajo zgolj brezdušne črke, ki dajo isti zvok - a ta zvok nima duše.

Naše ljubezni so prevečkrat, pravijo modreci, zgolj družba ega in želja. In da je taka ljubezen polna življenjskih zahtev, hlepenj, želja, kakšna naj bo in koliko časa naj traja - in traja zgolj toliko časa, dokler se nam zdi, da je ustreženo našim zahtevam. In če ne dobi tega, po čemer hlepi, ali če si celo domišlja, da z njo ne ravnajo tako, kot si zasluži - je namreč polna stvari, ki si jih le umišlja, nerazumevanja, krivih razlag in ljubosumnosti -, se takoj sprevrže v bridkost, zamero, jezo, motnje vseh vrst, končno pa mine in vzame slovo.

Tako modreci; a njim je lahko, modri so.

Kaj ostane nam, omejenim, s svojim egom in strahovi?

Spoznanje, da ljubezen nikoli, vsaj tista prava, ne kliče po vračilu. Prava ljubezen je v duši, je samo dajanje, ljubezen, čaščenje, združitev - in da damo to iz sebe, potrebujemo tako pogovor z bogom, kakršen koli že je za nas, in nato še soočenje s samim seboj.

Prava ljubezen do bližnjega je, ko se mu povsem daš, brez pričakovanja po vračilu.

Redki so, ki jim uspe to doseči. Nekateri so, ki to poskušajo razumeti in še drugi, ki se sčasoma zavejo, kaj vse so, v strahu pred ljubeznijo, storili slabega z besedami.

Tu je beseda iz naslova. Oprosti. Nič ne stane, a je neprecenljiva. Nima takojšnjega zdravilnega učinka, njen iskreni zven je treba vsak dan potrjevati z iskrenimi dejanji.