Tiskane izdaje
Pariz, kolikor ga poznam, je zame sinonim tolerantnosti. Tam se vedno počutim tako kot doma, včasih in v določenih zadevah še bolj kot doma, in to prav zaradi te njegove neskončne odprtosti in sobivanja razlik. Seveda vse te zgodbe niso pozitivne in optimistične; že nekoč so prihajali tja iskalci boljšega jutri, tako iz nekdanje Jugoslavije, Turčije, arabskih držav, Afrike. Od povsod. In njihovi upi se niso vedno razvili v enkratne uspešne zgodbe. V Pariz so in še drvijo tudi iz razvitih držav, Američani so bili od vedno zagledani v Pariz.
Za to, da ugotovite, kako pester je Pariz, lahko opravite mini raziskavo že na enem od pariških avtobusov, ki vas bo popeljal od juga na sever, od vzhoda na zahod. Na postajah vstopajo in izstopajo pariški svetovi: revni, različnih ras, bogati, tudi različnih ras. Po letošnjih hudih preizkušnjah, od napada na »Charlija« do masakrov, ki so se zgodili v tem krvavem novembrskem koncu tedna, je težko pričakovati, da se bo tolerantnost do drugačnih in drugačnega v sicer strpnem Parizu le še krepila. Ker je to zaradi človeške intimne prizadetosti težko. A prav v to verjamem. V to, da bo Pariz ostal mesto toleratnosti. Mesto sveta. Tako rekoč sveto mesto sveta.
K temu lahko prispevamo povsod. Za to, da bomo svet strpnosti, ne potrebujemo hudih preizkušenj, ki jih preživlja francosko glavno mesto. Na institutu Marin Prosperity so analizirali 139 držav (Dnevnik, Gaja Zornada) tudi glede gonilnih oblik proaktivnega ustvarjalnega gospodarstva in med pomembnimi faktorji so bili tehnologija, talent in glej ga, zlomka, tudi tolerantnost. Slovenija se je na tej lestvici dobro odrezala, saj je zasedla med 139. državami 16. mesto, toda veliko, zelo veliko še mora narediti pri tretjem T. Pri tolerantnosti, saj smo tu pristali na 35. mestu.
Ker je bil včeraj mednarodni dan tolerantnosti in ker se dogaja ves ta s tolerantnostjo do korenin skregani svet, se zdi primerno, da si to ponavljamo. Ne le zaradi tipičnih slovenskih nestrpnosti, ki nas povsem po nepotrebnem delijo, namesto da bi nas naše različnosti od vseh sposobnosti, ki jih premoremo, do različnih političnih in drugih pogledov združevale v enkraten slovenski pariz, nas vedno znova od jutra do večera ločujejo in delajo pogosto tudi agresivne posameznike. A ob vseh težko razumljivih in obvladljivih težavah in tragedijah, osebnih in svetovnih, bi lahko spoznali, da bo mogoče begunske, gospodarske, politične in ne vem še kakšne težave premagati le, če bomo strpni, razumni in odprti za izzive, ki jih prinaša razvoj, in skozi čas dovolj zreli, da napak, ki jih ponavljamo, ne bomo hoteli več ponavljati.
Pa je temu res tako? V že omenjeni ameriški analizi je Slovenija pristala na sicer razmeroma visokem mestu po vlaganju v raziskave in razvoj ter patente; na 17. mestu. A po drugi strani nenehno poslušamo, kako malo država vlaga v raziskave in razvoj. Številke se vrtijo okrog dveh odstotkov BDP, ki ga Slovenija nameni za te namene, kakor je povedal tudi Jože Colarič, predsednik uprave Krke v nedavnem intervjuju za Delovo Sobotno prilogo. Krka za razvoj in raziskave nameni 9,5 odstotka na leto. Zanimivo je, da pri zadnjih poskusih reševanja državnih financ država že spet posega po teh raziskovalnih investicijah in klesti olajšave zanje. Ali je to razvojno?
Namesto da bi si država prizadevala, da bi Slovenija postala Krka, dela nasprotno. Še tiste, ki zmorejo investirati v razvoj in raziskave, torej v prihodnost, hoče ohromiti in jih oddaljiti od Krke in približati Sloveniji. A tudi z vlaganji v raziskave in razvoj bi se država, gospodarstvo, posamezniki in družba ter njen standard bolje razvijali, bili bolj odporni. Na vse izzive, ki jih prinaša svetovna netolerantnost, verska, materialna, pohlepna v vseh možnih smereh.
Zanimiv primer netolerantosti je afera Volkswagen v Nemčiji. Kakor je razkril Janez Potočnik (intervju v Večeru), je kot evropski komisar že leta 2011 opozarjal na razkorak med rezultati testov in dejanskimi izpusti dizelski motorjev, drugo je zavestno zavajanje potrošnikov Volkswagna. A tudi to zavajanje in prevare so del širokega imaginarija tolerantnosti, ki bi morala biti do teh pojavov ničelna. Tudi če ima laž kratke noge in če se včasih ta kratkost malce podaljša. Na koncu nima težav le industrija, v tem primeru nemška avtomobilska, ampak na koncu vsi, ki od nje živijo. Tudi precejšen del slovenske.
