Tiskane izdaje
Prejšnji teden je ameriško podjetje Google objavilo precej spektakularno novico, ki so jo svetovni mediji večinoma prezrli ali kvečjemu omenili kot zanimivost. Kakor da bi tehnološki orjak iz Palo Alta zakoračil v še en fantazijski projekt, ki zadeva predvsem znanstvenike, nerde in podobne tehnofrike.
Googlovi strokovnjaki so namreč v sodelovanju s kolegi iz ameriške vesoljske agencije Nasa naposled le dokazali, da od kanadskega podjetja D-Wave za približno deset milijonov dolarjev niso kupili samo zgolj izjemno dragega filmskega rekvizita v slogu znamenitega črnega monolita iz Kubrickove kultne Vesoljske Odiseje, ampak pravo stvar − prvi delujoči kvantni računalnik.
Da se ne bi nerodno in povsem neprimerno zapletal v laiku težko razumljive podrobnostih delovanja tega tehnološkega čudesa, naj bo dovolj razlaga profesorja na ljubljanski fakulteti za računalništvo dr. Mihe Mraza, ki je pred časom podal odličen opis kvantnega računalnika »za telebane«. Z vrsto testov so pri Googlu in Nasi očitno ovrgli vse dvome, da je podjetju z novo generacijo stroja le uspel veliki met in da je njihov črni monolit, ki, če ni ohlajen na temperaturo krepko pod absolutno ničlo (−273 stopinj Celzija), ne izračuna niti poštevanke, prvi pravi kvantni računalnik.
Za praktično predstavo neverjetnih zmogljivosti te disruptvine tehnologije tretjega tisočletja velja omeniti, da je kvantni računalnik problem trgovskega potnika (traveling salesman problem) rešil v pičle pol sekunde. Za isto operacijo, ki predstavlja uveljavljeni način testiranja računalniških zmogljivosti, bi konvencionalni računalnik, ki vam po vsej verjetnosti omogoča branje tega teksta, porabil več kot pol ure. Z drugimi besedami to pomeni, da je kvantni računalnik vsaj 3600-krat hitrejši od običajnega.
Možnosti, ki jih odpira tako dramatično stopnjevanje hitrosti izvedbe računalniških operacij, so tako osupljive, da je primerjava s Kubrickovim vesoljskim monolitom neverjetno eksaktna. Tako kot je zadnji zanetil iskro inteligence in človeško raso napotil v smeri fantastičnega tehnološkega razvoja, tako nas bo tudi stroj D-Wavea potisnil v novo razvojno epoho. Napovedujoča popularizacija in komercializacija te doslej izjemno drage prebojne tehnologije pomeni, da se bo njen razvoj odslej osupljivo hitro stopnjeval.
Funkcionalnost kvantnih računalnikov je osupljiva že danes. Kvantni stroj D-Wavea je, denimo, za iztrebljanje programskih črvov v programski kodi letal uporabilo aeronavtično podjetje Lockheed Martin. Svojo kvantno tehnologijo, poleg Googla in Nase, razvijajo tudi podjetja, kot sta Microsoft in International Business Machines. Spletna trgovina Alibaba je, denimo, pred kratkim v sodelovanju s kitajsko akademijo znanosti objavila namero o vzpostavitvi laboratorija kvantnega računalništva.
Vendar je za tehnologijo, ki človeku napoveduje silovit paradigmatski obrat, bolj kot kdo, kako in zlasti za kaj jo (bo) uporabljal, pomembno vprašanje, kdo je njen mecen, torej lastnik in prvi uporabnik (first adopter). Jasno je namreč, da naslednje tehnološke revolucije v ozadju ne poganjajo dobrohotni humanistični, človekoljubni ali filantropski vzgibi, čeprav bodo širše družbene posledice komercializacije kvantnega računalnika vsekakor tudi takšne. Doslej nepredstavljivo in nerešljivo kompleksni (mnogi izmed njih tudi eksistencialni) problemi, kakor so, denimo, kompleksno delovanje različnih oblik raka ali ugotavljanje posledic človekovega vpliva na podnebje oziroma globalno segrevanje ozračja, bi postali razumljivi, možnosti njihove trajne rešitve pa bi s tem postale verjetnejše.
Če vas zanima, kdo so ekskluzivni vladarji tega pogumnega novega sveta, kdo so, če si znova sposodimo Kubrickovo metaforo, snovalci famoznega črnega monolita, čigar skrivnostnemu delovanju človeštvo dolguje svoj civilizacijski vznik, potem je preprosto treba slediti denarju.
Tja, kjer ta nikoli ne spi in kjer je pohlep dobra stvar. Do Wall Streeta, jasno.
Saj še preden je D-Wave »prilotal« svoj prvi čip, še preden je D-Wave sploh postal D-Wave, je bil njegov predsednik in izvršni direktor Vern Brownell, tehnični direktor paragona (menda) parazitskega finančnega kapitalizma in simbola neoliberalizma, investicijske banke Goldman Sachs. Banka je poleg Lockheed Martina, Googla in Nase ob prihodu Brownella na čelo D-Wavea leta 2009 postala največji vlagatelj v podjetje, katerega količina tveganega kapitala, ki so ga investitorji vložili vanj, je letos narasla že na 130 milijonov dolarjev.
Morebitni učinek uporabe kvantnih računalnikov v finančni industriji pa ni nič manj osupljiv. V resnici še toliko bolj, kajti gibanje borznih tečajev je kumulativni izraz dogajanja na vseh naštetih in številnih drugih področjih. Trg je poročilo o stanju sveta in predstavlja esenco njegovega funkcioniranja, ki jo v obliki gibanj tečajev vidimo kot časovno zamaknjeno reakcijo na nepredvidljive dogodke. Trik in želja investitorjev je (pre)skočiti na čelo kolone mnoštva na videz irelevantnih in nepovezanih dogodkov ter v njih uzreti trende. Če ne jih že kar scela napovedati.
Kaos bi s tem postal zlahka predvidljiv, varen in odrešen tveganja ter zato nadvse dobičkonosen red. Vsaj takšna je logika za idejo obdelave izjemno velikih in heterogenih podatkovnih zbirk (big data), ki skupaj s tehnologijo umetne inteligence (samo)učenja strojev (machine learning) napoveduje drugo tehnološko revolucijo že zdaj popolnoma digitalizirane finančne industrije.
Kvantni računalniki so zadnji košček v mozaiku absolutne prevlade finančnega kapitalizma in njegovega evolucijskega napredka h končnemu cilju, ko bo z odpravo tveganja (p)ostal brez konkurence pri akumulaciji kapitala. Pomenijo nadaljevanje dela arhitektov famoznega razcveta ameriškega kapitalizma konec 19. stoletja, ki so bili prav tako wallstreetski baroni. Rockefellerja, Carnegieja, Mellona, Morgana, Vanderbilta in druge kritiki imenujejo roparski baroni, a dejstvo je, da zveličani »gilded age«, na kar je bila vpeta posledična globalna industrijsko-ekonomska-kulturna prevlada ZDA in preostalega zahodnega sveta v 20. stoletju, drugače ne bi bil mogoč.
Bo vlogo vzdrževalca hegemonije zahodne kombinacije demokracije in prostega trga v 21. stoletju zato prevzel še en wallstreetski »hot shot«? Bo to »vampirska hobotnica«, kakor so kritiki še pred kratkim zlovešče poimenovali Goldman Sachs? Bolj pohlepnega, sebičnega in moralno oporečnega nosilca lastnega razvoja od finančnega behemota, čigar prvi mož Lloyd Blankfein je nekoč prostodušno izjavil, da opravlja božje delo, si Zahod resda ne bi mogel omisliti. Bolj zagrizenega, učinkovitejšega in inteligentnejšega pa tudi ne. Pohlep je pač dober motivator in inovator.
