Policijska strašila

Kaj imajo skupnega Albert Einstein in belokranjski policisti?

Objavljeno
28. avgust 2015 16.38
Voranc Vogel, Delo.si
Voranc Vogel, Delo.si

V znani, ne nujno popolnima resnični anekdoti so nekega fizika (obstajata različici z Nielsom Bohrom in Albertom Einsteinom v glavnih vlogah) vprašali, kako da ima kot mož znanosti in razuma nad domačimi vrati obešeno podkev.

»Se vam ne zdi, da gre za vraževerje? Saj vendar ne morete verjeti, da vam bo podkev prinesla srečo?«Odgovoril je: »Seveda ne verjamem, da ima moja podkev nadnaravne učinke. Sem pa nekje slišal, da deluje tudi če ne verjameš.«

Zaradi odsotnosti avtoceste vožnja proti Beli Krajini nudi posebna doživetja, ki jih med dirkanjem po avtocesti ne morete uživati. Na stari in mestoma precej načeti partizanski magistrali od Ivančne Gorice, mimo Žužemberka in naprej, naletite na prav posebne izzive. Starodavna belokranjska modrost recimo pravi, da je po semiških goricah in širši okolici najbolj varno voziti tako, kot vozi večina domačinov. Po skrajni levi in malo pod gasom, torej.

Bele Krajine ne zaznamujejo zgolj vozniki, ki trmasto živijo v prepričanju, da so doma v britanski koloniji. Tudi miličniki uporabljajo izjemno zanimive metode urejanja prometa. Nič hudega sluteči šofer, naj si bodi še tako izkušen in reden potnik proti deželi bréz in kaménja, se z malo sreče ujame v prav svojevrstne policijske limanice.

Za ovinkom, potem ko je ravno mimo švignila tabla z imenom enega od gosto posejanih krajev, se v daljavi prikaže modro-bel avtomobil. Ne glede na to, koliko (pre)hitro zna kdo brzeti mimo oznake za naselje, parkirano policijsko vozilo na obzorju pri šoferjih avtomatično sproži panično reakcijo. Navadno se odziv utelesi v sunkovitem zaviranju, ki ga spremlja bolj ali manj glasno psovanje. Naslednji hip se sveta jeza preobrazi v bogaboječi strah, kolikšen potop utegne srečanje z angeli v modrem prizadejati družinskemu proračunu, ki se že sicer komaj drži nad vodno gladino.

Še nekaj metrov nas loči od točke pričakovanega rdečega loparčka, nato pa ... nič! Pisan ništrc v modro-belem golfu! Ne dúha ne slúha o troedinosti dveh mož postave in zakonskega duhà. Samo prazen policijski avto! Namesto malo prej prisotnih občutkov strahu in jeze se na začudenem šoferskem obrazu simultano izrišeta izraza prevaranosti in olajšanja. Shizofreni čustveni koktajl ima poleg omenjenih dveh kislo-sladkih sestavin še eno lastnost. Ko se sprijaznimo, da prazen policijski avtomobil ob cesti ni zgolj policijska potegavščina na naš račun in da je popolnoma irelevantno, če avtomobilu pripadajoča policista res v bližnjem lokalu pijeta kavo, lahko sklenemo, da napitek deluje.

Parkirani policisti so navadno postavljeni precej pametno, na konec (oziroma začetek) naselja, kar povzroči že omenjeni šoferski odziv - zmanjšano hitrost. Če odštejemo tako priljubljeno inkasanstvo in se zadovoljimo z manj popularno preventivo, je namen pravzaprav dosežen. Belokranjska policijska zvijačnost ima v rokavu še nekaj trikov. Svoja motorna strašila nekajkrat dnevno preparkirajo v kako drugo naselje in tako cestnim udeležencem strah, jezo, prevaranost in olajšanje servirajo tudi ob morebitni povratni vožnji.

A kako to, da policijski trik deluje, četudi redni šoferji že poznajo tako lokacije kot urnike policijskih strašil?

Zgornji fizikov odgovor, »seveda ne verjamem, da ima moja podkev nadnaravne učinke. Sem pa nekje slišal, da deluje tudi če ne verjameš«, lahko razumemo kot napotek, da je zavoljo sreče včasih treba storiti tudi kaj, za kar nimamo racionalne podlage - recimo obesiti podkev. A fizikovega dejanja v luči njegovega odgovora ne moremo preprosto označiti za vraževerno, neznanstveno potezo. Prej obratno, saj se, če kdo, prav fiziki zavedajo pomena dvoma v polju znanstvenega raziskovanja.

Podoben kanček dvoma je tisti, ki iz šoferjev dela znanstvenike: »Seveda ne verjamem, da me lahko kaznuje prazen policijski avto. A vendar mi nekaj pravi, da je bolje biti previden in voziti po predpisih.« Tako kot si je fizik s podkvijo zagotovil srečno prihodnost, se je šofer z zmanjšano hitrostjo zaščitil pred morebitno nesrečo - kaznijo za prehitro vožnjo.

Učinek prisotnosti organov pregona tako lahko deluje, četudi smejo šoferji upravičeno domnevati, da gre za prazna vozila. Dvom, da bi ob cesti utegnili stati policaji iz mesa in krvi, je dovolj, da se zniža hitrost in upoštevajo drugi predpisi. Ali drugače, strašila se nihče, ki se je že večkrat peljal mimo njega, ne boji več. Deluje pa še vedno. No, vsaj v primeru kolikor toliko racionalnih in odgovornih voznikov. Ostalim pa ne morejo pomagati niti pravi policaji.