Tiskane izdaje
Negotovost je ena ključnih značilnosti človeškega bitja. Če nam je razum po eni strani omogočil, da se dvignemo nad svojo živalsko naravo, njeno nagonsko določenost in jasnost, ki jo ta prinaša, nas je po drugi strani oborožil le napol. Večine ključnih problemov, s katerimi smo se prisiljeni spopadati, v resnici nismo sposobni zapopasti v njihovi celovitosti. In ker je zavedanje lastnih negotovosti zahtevna ter neprijetna naloga, smo nagnjeni k približnim rešitvam, polovičarskim sklepom in relativnim spoznanjem, ki pa jih - zaradi lastnega duševnega miru - radi dojemamo kot absolutne; kot takšne, pri katerih je vredno vztrajati in jih, če je to potrebno, zagovarjati in braniti. Dejstvo, da je ta absolutnost praviloma iluzorna in posledica bolj ali manj benigne samoprevare, ponavadi ostaja spregledano.
Ker je vztrajanje v tej polovičarski poziciji včasih naporno, se obdajamo s podobno mislečimi, ki nas v naših prepričanjih potrjujejo. Družimo se z ljudmi s podobnimi vrednotami, saj nam ti na nek precej neopazen način omogočajo, da svojim še bolj zaupamo in v njih lažje vztrajamo. Večji in kompaktnejši je ta krog, lažje nam je zadržati vse tisto, kar smo že vzpostavili kot temelj lastne osebnosti in obstoja. In težje se nam je soočiti s tistim, kar od tega odstopa.
Negotovi smo glede vsega: glede svoje nacionalnosti, seksualnosti, političnega prepričanja in verske pripadnosti - izpostavljam samo tiste stvari, ki so bile v preteklih mesecih najbolj na udaru. Negotovi smo, ker smo človeška bitja in ker je negotovost vpisana v temelj naše živalske vrste. Občutek pripadnosti, ki je lahko stvar totalnega naključja, našo negotovost navidez presega, nikoli pa je povsem ne izniči.
Princip je tako preprost, da si niti ne zasluži resne obravnave. Po drugi strani pa je fascinantno, kako zlahka vedno znova nanj pozabljamo. In dogodki preteklih tednov so znova potrdili, kako velika je slepa pega, ki nam onemogoča pogled na drugo stran. Seveda lahko marsikatero slaboumnost javnih polemik zadnjega obdobja pripišemo političnim agendam, manipulacijam, izkoriščanju predsodkov, spretnemu pridobivanju političnih točk ali pa preprosto primitivizmu. A vse našteto je v našem javnem in političnem prostoru stalna praksa, tako kot je nekaj povsem človeškega zaprtost v svoj lastni krog in mentalno prebivanje v mehurčkih podobno mislečih. Kar v zadnjih tednih navdaja z resno skrbjo, sta njihova monolitnost in neprepustnost, ki segata onkraj naravne potrebe in za katera se vsaj pri nekaterih včasih zdi, da mejita na psihozo.
Enotnost, ki jo v teh dneh praznujemo, v resnici ne obstaja. V nekem zgodovinskem trenutku (kot je bil tisti pred četrt stoletja) se lahko vzpostavi kot skupni interes (širše) skupnosti, ki pa je vselej oblikovan glede na nekaj ali nekoga zunanjega. Ni nujno, da gre za sovražnika; gotovo pa gre za nekaj ali nekoga izven kroga tistih, ki me v mojem prepričanju in vrednotah potrjujejo. Za nekoga, ki ne misli podobnih misli in ki ne govori povsem razumljivega jezika. Slovenija je torej v preteklih tednih na najbolj ironičen možni način praznovala svojo enotnost; enotnost je kot vrednota in realna sila angažirala množico, le da ni bila ena sama, pač pa sta bili enotnosti dve: ena od enih, druga od drugih, obe pa enaki v svoji prepričanosti vase in nesposobnosti pogledati onkraj.
Enotnost v svoji vulgarni različici izključuje dialog, v svoji primitivni preobrazbi je slepa za vse razen sama zase. In prav praznik takšne enotnosti lahko letos mirno in brez slabe vesti praznujemo.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
