Tiskane izdaje
Faraonu se je nekoč sanjalo, kako je iz Nila stopilo sedem lepih in rejenih krav. Gledal je, kako se mirno pasejo v ločju, ko je iz reke stopilo še sedem živali govejega izvora, le da so bile te grde in mršave. Potem so mršave krave požrle sedmerico lepo rejenih. In faraon se je prebudil.
Sveto pismo tudi na tem mestu − tako kot še na marsikaterem drugem − v resnici raste iz starodavnih ljudskih modrosti in znamenita prilika iz prve Mojzesove knjige zgolj ubeseduje vero v ciklično urejenost sveta, ki jo pogled v zgodovino ter ustroj človeške družbe v grobem potrjuje. Jezik in vsebina prispodobe sta seveda poenostavljena − simbolična govorica se zmeraj zdi takšna −, a kljub temu jo je smiselno jemati resno.
Dobra gospodarica in gospodar takšne modrosti poznata in v skladu z njimi tudi delujeta. Daljnovidnost je osnova in prav zavest o prihodnosti določa njuno obnašanje v letih debelih krav; ker obdobju izobilja nujno sledijo težki časi.
Če se iz sveta prilik in metafor preselimo v območje konkretnega: Kaj počnemo, ko nam gre dobro? Beseda investicija mi rahlo zaudarja po duhu finančnih špekulacij, zato je ne maram preveč, ampak v resnici ne morem mimo nje: če smo dovolj pametni in ne pretirano pogoltni, bomo v dobrih časih investirali v prihodnost; kupovali bomo kvalitetne stvari, ki nam bodo služile tudi takrat, ko se bo čas blaginje iztekel. Iz ustvarjenih presežkov bomo gradili nekaj, kar bo trajalo.
Vse to mi je rojilo po glavi, ko sem pred kratkim prestopil prag ljubljanskega Koloseja. Pustimo ob strani dejstvo, da Koloseja ne maram, da sem mu bil nenaklonjen že od vsega začetka, da je estetika, ki jo reprezentira, v samem temelju skregana z mojo predstavo uživanja v filmski umetnosti in da se mi je ideja selitve tovrstnih vsebin na mestno obrobje zdela že v startu zgrešena. Ko sem prejšnji teden parkiral pred njegovim vhodom, sem ga videl kot stavbo; stavbo, ki jo lahko gledamo in mislimo kot svojevrsten spomenik bližnje preteklosti.
Ko so zgradili Kolosej, nam je šlo dobro, ljudje so bili ambiciozni in podjetni in stavba ljubljanskega multipleksa je bila zgrajena kot reprezentacija dobrih časov. Bila je velika, bleščeča, živahna in imela je ogromno pakirišče. Parkirišče ni danes nič manjše, stavba pa se zdi utrujena in zanemarjena.
Čas vedno razkrije naravo investicij, razgali logiko, ki jih je poganjala; v njeni daljnovidnosti ali slepoti, modrosti ali požrešnosti. Konkretna zgodba Koloseja ter njegovih poslovnih zagat na tem mestu ni bistvena, kot rečeno je ljubljanski megakinematograf spomenik in simbol. Kot tak pa pripoveduje zgodbo; zgodbo naše kratkovidnosti in pohlepa; zgodbo o tem, kako smo v času debelih krav gradili gradove iz plastike. In precej samoumevno je, da danes pred našimi očmi razpadajo.
Morda se bo komu zdelo tole razmišljanje staromodno, ampak v tej staromodnosti vztrajam, tako kot vztrajam v prepričanju, da je razlog za trdoživost starodavnih modrosti zelo preprost: resnične so. In če se v duhu teh prevečkrat pozabljenih idej zazremo v čas, ki je pred nami, se nam postavlja preprosto vprašanje: Kako se bomo obnašali, ko bomo dobili drugo priložnost? Pa pustimo tisti cinični pripev »Če jo bomo sploh dobili« za zdaj ob strani.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
