Tiskane izdaje
V komentiranje stanja v slovenskih medijih se na konkretni ravni ne nameravam spuščati. Najprej zato, ker sem v sistem vključen v precej stranski vlogi, zaradi česar resničnega ozadja natančno ne poznam. Nadalje zato, ker so se o tej temi že razpisali tisti, ki se na problematiko spoznajo precej bolje in so zato tudi bolj poklicani, da jo komentirajo. Rad pa bi se še enkrat ustavil pri izjavi, ki je bila sicer marsikje izpostavljena, dovolj resne analize pa kljub temu − vsaj za moj okus − ni bila deležna.
Izjava, da RTV Slovenija ni socialna ustanova, pač pa da je njen cilj ustvarjati kvaliteten program, bi bila lahko izrečena še ob marsikateri drugi priložnosti; pravzaprav je ilustracija neke splošno prevladujoče miselnosti, logike, ki ji logične konsistence sicer manjka, ne manjka pa ji brezkompromisnosti in neobzirnosti, ki je vedno bolj edina garancija za uspeh. In prav o miselnem miljeju ter vrednostnem sistemu, ki tovrstne izjave uokvirjata, se moramo neprestano spraševati, postajata namreč odločno preveč samoumevna.
Kvaliteta programa oziroma − širše gledano − kvaliteta delovanja kakršnekoli skupnosti, podjetja ali delovnega okolja ne more in ne sme izključevati skrbi in občutljivosti za drugega. Najprej zato, ker tovrstna logika tlakuje pot v svet totalne nehumanosti, ki ga delno že živimo, še bolj pa zato, ker ta dilema v resnici ne obstaja. Povsem legitimen, celo zaželen in nujen cilj »delati dobro« (v danem kontekstu »delati dober program«) preprosto ni dosegljiv po poti pozabe na drugega, ki jo izjava »nismo socialna ustanova« implicira; kvalitativni presežki se v resnici rojevajo drugje.
Vsebino ustvarjajo ljudje, oblast pa je tista, ki določa pravila, vzpostavlja strukturo in sistem ter ustvarja atmosfero. Zapovedana amnezija skrbi za drugega lahko ustvarja zgolj ozračje boja vseh proti vsem, ozračje, v katerem je prihodnost slehernika a priori postavljena na kocko, pa seveda ne more spodbujati iniciative, inovativnosti in kreativnega poguma. Še huje je, ko nastaja segregacija − pri nas v glavnem na generacijski ravni − in ko negotovost enih v resnici pomeni garancijo za varnost drugih. Ampak to so druga vprašanja. V kontekstu obravnavane izjave je ključno to, da se strah za lastni obstoj, ki ga negotova pozicija nujno sproža, ter ustvarjalski pogum izključujeta. Če hočemo, da se bodo ljudje resno zagrizli v svoje delo in pri tem tvegali, jim moramo kriti hrbet. Če želimo, da pridejo stvári zares do dna, jim moramo dati čas. Prestrašena žival se bori za golo preživetje. In čeprav se človeška ustvarjalnost rojeva tudi v najtežjih razmerah, lahko v svoji polnosti zaživi šele takrat, ko ima človek zagotovljeno vsaj minimalno varnost in eksistenčno spodobnost. Psi, ki so prisiljeni klati drug drugega, pa za sabo puščajo samo trupla.
Socialni čut ne sme biti zgolj v domeni inštitucij, ki so socialne po imenu in funkciji. Kakršnakoli skupnost brez socialnega čuta preprosto ne more obstati, vsaj na dolgi rok ne, predvsem pa ne more ustvarjati kvalitativnih presežkov. Logika je zelo preprosta: skrb za drugega je pogoj za bazično solidarnost, brez katere ni sodelovanja, in ker je večina ciljev − med drugim tudi »kvaliteten program« − lažje dosegljivih z združevanjem idej in kreativnih moči, je sodelovanje jamstvo za uspešnost. Popreproščeno? Ne, samo preprosto.
Morda obravnavani izjavi pripisujem prevelik pomen, saj gre vendar za nekaj, kar je bilo izrečeno v širšem kontekstu in potem iz njega izvzeto. Še več: morda gre za nespretnost, zdrs, morda celo lapsus ... Še vedno je to izjava, ki je izrečena s pozicije moči in kot taka predstavlja in vzpostavlja miselno podstat sistema ter njegovega zdajšnjega in prihodnjega delovanja; ki ni zgolj komentar obstoječega stanja, pač pa jo moramo razumeti kot vodilo za prihodnost, kot agendo. Pa tudi če gre samo za zdrs: Kaj pa bolje razkriva resnico kot prav lapsus?
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
