Tiskane izdaje
Moj dobri prijatelj Miha mi je pred leti pravil, kako ga je na poti v vrtec njegova takrat štiriletna hči Maša presenetila z vprašanjem, ali so tinamaze punce ali fantje. Za trenutek se je zmedel, potem pa zbral vso svojo očetovsko avtoriteto ter suvereno odgovoril, da so tinamaze seveda punce. Maša je bila zadovoljna, znova je dobila dokaz, da fantje preprosto nimajo pojma.
V poplavi izborov naj stvari v letu 2017 se mi najbolj dopade izbor besede leta. Moj predlog je, glede na naslov in uvod, očiten: lukadončič. Iztekajoče se leto je seveda postreglo z marsičem, kar je v planetarnem smislu pomembnejše od nekega prvenstva v košarki. Ampak moj pogled nazaj se - če odmislim prelomnice v osebnem življenju - neprestano vrača v tisto prvo polovico septembra. Ne toliko zaradi evforije, bolj zaradi spomina na intimno izkušnjo. In lukadončič je ime tega spomina.
Nekatera imena postanejo besede, pa ne samo v percepciji in domišljiji otrok; ker imajo zven in ker že sama po sebi pripovedujejo zgodbe. Naj mi na tej točki vsi ostali, vsi Gorani, Gašperji, Alekseji in Igorji, odpustijo: njihova vloga v dogodkih tistih štirinajstih dni je ključna, bistvena, izjemna. Ampak naslov njihove zgodbe je lukadončič. In lukadončič ni samo Luka Dončić; lukadončič sega preko meja košarkarskega igrišča in onkraj dogodka, ki se mu po naključju reče Evropsko prvenstvo.
Lukadončič pomeni premagano nejevero. Tisto nejevero, zaradi katere sem nekaj sekund pred koncem finala, ko mi je Nina kričala v uho: »Mi ne zapiramo šampanjca!« in ko so vsi okrog naju slavili in nazdravljali, ostajal nem. Ker sem se navadil na to, da zamujamo priložnosti, ker so se mi po glavi podili vsi Papaloukasi, Teodosići, Parkerji in Rollerji iz preteklosti; in ker je bila v mojem spominu tako trdno zasidrana podoba njih, ki jih imenujemo naši; njih, ki svoje sklonjene, prepotene ter utrujene glave brišejo v brisače z logotipom naključnega sponzorja. In ob tem prizoru se tisoče meni podobnih večnih otročajev vsak ob svojem vrčku piva zaklinja, da je bilo tokrat zadnjič.
Ampak naši niso naši, samo ko zmagujejo; še bolj naši so takrat, ko izgubljajo; če so tvoji, so pač tvoji in ne glede na to, kolikokrat te razočarajo in ti zlomijo srce, boš naslednjič znova tam, na njihovi strani. Kilometre stran, v domačem fotelju ali v najbližjem bifeju, ne da bi oni vedeli zate - kot absurdna podoba nesmiselne vztrajnosti - z zaceljenim srcem in povrnjenim upanjem. Od poraza do poraza. Do septembra 2017.
Samo ena stvar je ostala zaprta v Pandorini posodi: upanje - mitologija nas je že davno tega prebrala v vsej naši kompleksnosti in predvidljivosti. V tem smislu nam lukadončič ne pripoveduje ničesar novega, je zgolj opomin na že zdavnaj znano, ravno kot tak pa je neizmerno dragocen. Luka Dončić ne ve, da je lukadončič, ne pozna travm in zamujenih priložnosti; igra se z žogo in ob tem neizmerno uživa, slep za vso breme preteklosti. Tudi če se bo Luka Dončić ujel v kolesje moči in profita, ki mu človek v svoji majhnosti težko ubeži, bo lukadončič ostala beseda za tistega pradavnega otroka, ki se kot čas-vladar na obali igra s kamenčki. In tudi če mašinerija pohlepa pogoltne vse in uspe svet skoraj do konca ukrojiti po svoji podobi, ostaja in obstaja prostor, kamor ne more. Kar je ostalo zaprto v posodi, je samo naše.
Zgodijo se trenutki, ko je košarkarsko igrišče večje od sveta. In zgodijo se trenutki, ko je igra večja od življenja. Pa ne zamerite mi patetike: prazniki so in tako kot še marsikdo poskušam iz norosti sveta, ki je v minulem letu pospešeno drvel blaznosti naproti, izluščiti občutke, vredne spomina; trenutke, ki nam jih ne more vzeti nihče. Lukadončič je ime takšnega trenutka. Sveta ne moremo spremeniti, lahko pa ga upamo. Moramo ga upati. In vztrajati v upanju - z nogama trdno na tleh in brez poceni eskapizma - to je lukadončič. Srečno.
