Tiskane izdaje
V angleščini obstaja beseda bully. Čeprav je sama oznaka v bistvu neprevedljiva − slovar ponuja tirana, nasilnika, pretepača, prepirljivca in bahača − pa sorto, ki jo označuje, poznamo vsi. Ponavadi smo primerkom te vrste najbolj neposredno izpostavljeni v času šolanja. Saj veste, gre za dečke, ki svojo prednost v višini in moči, pridobljeno s tistim letom ali dvema ponavljanja razredov, izkoriščajo za raznovrstno maltretiranje manjših in šibkejših sotrpinov. In če kot večina spadaš med manjše in šibkejše, pač skloniš glavo, preživiš in počakaš na boljše čase.
Kaj se zgodi z buliji, ko odrastejo? Nanje ponavadi naletiš na vhodu v kak bar ali klub, kjer postavajo oblečeni v uniformo varnostne službe. Razlika v višini je vmes izginila, oba sta postala odrasla in zrela človeka, poleg tega si v preteklosti verjetno slišal kakšno žalostno zgodbo o družinskih razmerah in socialni situaciji, v kateri je dotični v času, ko je izvajal svojo strahovlado, živel ... Zaradi vsega tega srečanje ni prežeto z željo po maščevanju, pač pa z razumevanjem in manjšo mero nepravičnega, a vendarle tudi zasluženega pomilovanja; s hecno mešanico občutkov, zaradi katerih je situacija pred vhodom v bar malo okorna, a v končni fazi dovolj benigna. Preteklost je pač preteklost.
Glavno orožje bulijev je grožnja in v osnovnošolskih časih je bila to grožnja z udarci. Je pa v tej isti stvarnosti šolskih hodnikov obstajala še ena sorta, ki je precej podobne cilje po nadvladi uresničevala na drugačen način. Ker v nasprotju s pravimi bulij niso bili fizično superiorni, so se znašli po svoje: njihova moč se je imenovala hinavščina, njihovo orožje je bilo tožarjenje. In če so tisti pravi buliji − to jim je treba šteti v plus − praviloma pogumno prenesli posledice svojih dejanj, kadar so bili soočeni s šolskimi avtoritetami, so ti drugi (Svetlana Makarovič bi jih imenovala slinarji) v takšnih situacijah klicali v šolo starše.
Nadaljnja usoda te hijenske podvrste bulijev je precej drugačna. V življenju jim gre ponavadi dobro, celo zelo dobro, in čeprav ni nujno, da se ponašajo z izjemno inteligenco in razgledanostjo, jih odlikuje neverjetna iznajdljivost. V svojem obrtniškem, poslovnem ali političnem delovanju se obnašajo identično, kot so se obnašali v času šolanja, le da ob vsaki primerni ali neprimerni priložnosti ne kličejo staršev, ampak odvetnike. In namesto da bi sošolce tožarili učiteljem, svoje kolege, tekmece in nasprotnike naznanjajo sodiščem.
Tovrstni psihološki profili sicer najbolje cvetijo in prosperirajo v jeklenih časih totalitarizmov, a tudi v prostoru svobode in prostega trga se prekleto dobro znajdejo. Pa da ne bo pomote: nikakor ne dvomim o upravičenosti slehernega državljana do tega, da išče svojo pravico v sodnih dvoranah. Zanimivi se mi zdijo tisti, ki to počnejo redno; odrasla podvrsta bulijev, ki problemov ne rešuje iz oči v oči, pač pa − če se le da − po »uradnih« poteh. Ne morem si pomagati, takšni primerki ljudske sorte me navdajajo z nezaupanjem. Kajti temu, ki ima telefonsko številko svojega odvetnika shranjeno v mapi »priljubljeno«, preprosto ne gre za pravico, gre mu za moč in ustrahovanje. In ljudje, ki funkcionirajo na ta način, po sodnih poteh problemov ne rešujejo, pač pa generirajo nove. Ravno v mlakuži pozivov, predobravnav in narokov se namreč znajdejo najbolje in dosežejo največ.
Konkretnih imen ne bom omenjal, saj v nasprotju s tistimi, o katerih pišem, sodišča raje opazujem od zunaj. In če pri pravih bulijih vsaj veš, kaj te čaka, je hijenska sorta vselej polna presenečenj. Če se v mojem pisanju kdo prepozna − kak politik, poslovnež ali (bognedaj) kateri izmed vodstvenih kadrovikov kakšnega društva, ki se ukvarja z avtorskimi pravicami −, pa to v resnici ni moj problem.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
