Tiskane izdaje
»Kdaj si nazadnje videl reklamo za mercedesa?« Priljubljeno reklo mojega pokojnega dedka, njegova verzija pregovora, da se dobro blago samo hvali, in izraz prepričanja, da je kvaliteta nekaj samozadostnega in cenjenega. Da smo ljudje dovolj inteligentni, da jo prepoznamo in da za to ne potrebujemo kičastih pentelj in zvenečih sloganov; in da je svet − ne glede na vse stranpoti, ki jih ubira − v končni fazi vendarle smiselno urejen kraj.
Moj dedek ni poznal besedne zveze blagovna znamka. Gotovo jo je kdaj slišal, ampak pomenila mu je toliko kot nič. Kar ga je zanimalo, je bil izdelek in njegova kakovost; kako dobra je stvar ter kako dolgo in dobro bo služila. Da je Mercedes ime, ki se trži, je presegalo njegovo logiko, pa ne v smeri vzvišene in nerazumljive modrosti, pač pa v smeri nesmisla. Mercedes je bil zanj stroj, ki dela, zagotovo in vselej, nič več in nič manj.
Danes je odgovor na vprašanje »Kdaj si nazadnje videl reklamo za mercedesa?« preprost: Včeraj? Morda predvčerajšnjim? Mercedes se reklamira, tako kot se reklamirajo vse konkurenčne avtomobilske znamke. Na avtomobile se ne spoznam dovolj, da bi si upal ocenjevati, ali ima to dejstvo kaj opraviti s slabšo kvaliteto ali gre pač za druge čase, ampak to je v resnici nepomembno. Mercedes je simbol. In tako kot je bil za mojega dedka simbol zanesljivosti in kvalitete, je zame prispodoba nečesa izgubljenega.
Moj dedek ni nikoli dejansko imel mercedesa, s svojo plačo mojstra avtomehanika v Avtoobnovi si ga v tistih časih niti ne bi mogel privoščiti. To ne pomeni, da je nemški avtomobil s španskim imenom doživljal kot nedosegljivi objekt svojih mokrih sanj, zaradi dejstva, da sam vozi belega jugota, pa se tudi nikoli ni pritoževal. Mercedes je bil pač drag, ampak drag je bil z razlogom. Ker je bil dober. Ker je bil narejen z namenom, da traja, da preživi svojega lastnika.
Ideja kvalitete in dolgotrajnosti, ki je bila za mojega dedka temelj urejenosti in smiselnosti sveta, je danes čisti anahronizem. In čeprav se zdi zgražanje nad dejstvom, da so stvari danes narejene tako rekoč za enkratno uporabo, glas razvajenih in prenažrtih prebivalcev prvega sveta, v katerega nedvomno spadamo, zgodba ni tako enoplastna, predvsem pa skriva in hkrati razkriva problem, ki je vse prej kot nepomemben. Kmečko in iz zemlje zraslo logiko mojega dedka, po kateri mora biti par čevljev narejen tako, da čim bolje in čim dlje opravlja svojo temeljno funkcijo, je že davno prevpila miselnost, ki iz čevlja dela brand in potrošni, predvsem pa nujno zamenljivi statusni simbol ter modni dodatek, kot tak pa v resnici ne sme trajati dolgo, saj dolgotrajna funkcionalnost ni njegov temeljni namen. Nasprotno, njegova poanta je prav v zamenljivosti. In če smo mi pridno praznili omare svojih dedkov in babic, naši vnuki tega gotovo ne bodo počeli. Ker v teh omarah ne bo ničesar, vsaj nič takega, kar bi še bilo uporabno.
In zakaj sploh obujati spomin na omare in modrosti naših dedkov in babic? Če so stvari narejene, da trajajo, imamo do njih drugačen odnos. Hranimo jih, zanje skrbimo, na neki način jih pač spoštujemo. Blago, ki je narejeno za to, da hitro mine in je zato hitro zavrženo, pa spoštovanja ne vzbuja. In izguba skrbi ter spoštovanja do stvari pomeni malomarnost, malomarnost v odnosu do stvari pa lahko za seboj potegne malomarnost v odnosu do sveta, ki nas obdaja, do okolja in v končni fazi do drugih ljudi. Vera, da je zanesljivost stvari garancija za urejenost sveta, prepričanje, v katerem je vztrajal moj dedek, po eni strani resda pomeni poenostavljanje. Po drugi pa ji v resnici ne moremo očitati ničesar. Ker kje pa se začenja naš odnos do sveta, če ne pri odnosu do stvari? In malomarnost je izraz, ki v marsičem lepo opisuje naš odnos do marsičesa, ne zgolj do banalnosti, kot sta mercedes ali bel jugo.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
