Tiskane izdaje
Ste že kdaj opazili tiste dečke, ki na koncertih slovenskih glasbenih izvajalcev ali izvajalk stojijo tam nekje v ozadju, ponavadi v bližini mešalne mize, srkajo pivo, med seboj sproščeno klepetajo ter vsake toliko s pogledom, polnim blage in razumevajoče vzvišenosti, ošvrknejo rajo okoli sebe? Ne veste, o kom govorim? Bodite nanje pozorni med aplavzom: nikoli ne ploskajo. V najboljšem primeru odobravajoče kimajo.
Ljudje, o katerih govorim, smo mi, slovenski glasbeniki, ki smo prišli poslušat svoje muzične kolege in kolegice. Ni nas veliko, saj pri nas glasbeniki praviloma ne hodimo na koncerte, še posebej ne na koncerte svojih sonarodnjakov in sopotnikov, o katerih imamo − ne glede na to, ali smo jih sploh kdaj slišali − že jasno izdelano mnenje. Izjemoma, sploh kadar gre za promocijske dogodke, pa naša izostrena glasbena ušesa vendarle prestopijo prag koncertne dvorane. Naročimo si pivo in poiščemo mešalno mizo, saj bomo tam gotovo srečali kakega znanca ali znanko. In potem se pogovarjamo o ravnokar izdanih albumih, ki jih ne bomo nikoli poslušali, o intervjujih, ki jih nismo prebrali, ter o koncertih, na katerih nas ni bilo. Občasno pokomentiramo zvok in število obiskovalcev, ki medtem uživajo v glasbi. Pa saj ne gre za to, da mi ne bi uživali; uživamo drugače, na profesionalen način. Naš užitek je onkraj njihovega, je užitek poznavalcev in vedežev. In kot rečeno: nikoli ne ploskamo, saj vemo, kako je tam gori, v naši dnevni sobi.
Tudi po koncertih smo glasbeniki najslabša družba, praviloma se pogovarjamo o Sazasu, v zadnjih dneh spet bolj intenzivno in z na novo obujenim sovražnim žarom v očeh. V glavnem upravičeno, seveda. Sazas je pač stalnica, ena izmed tistih čudovitih tranzicijskih zgodb o monopolu, uzurpaciji, pohlepu, agresiji in primitivizmu samooklicanih elit. Pa ko bi lahko tu vsaj zaslutili zametke nekega novega in resničnega elitizma, ko bi vsaj lahko govorili o herojih krasnega novega neoliberalnega sveta, ki so logiko sistema genialno zapopadli do potankosti in na njenem valu jezdijo uspehu in bogastvu naproti. V resnici je na delu miselnost tistega najbolj zahojenega avtomehanika iz poljubnega slovenskega kraja, ki vam bo rabljen rezervni del, ki v resnici sploh ne obstaja, zaračunal kot novega, in to trikratno, od vas pa se bo poslovil s trdnim stiskom roke, iskrenim pogledom v oči in stavkom: »Srečno vožnjo!«
Občutek izigranosti je nekaj, kar z izjemo stoglave vodstvene strukture druži avtorje slovenske glasbe, kar pa me na tem mestu v resnici zanima, niso grehi Sazasa oziroma njegovega vodstva, s katerimi se ukvarjajo profesionalci z bogatimi pravnimi in kriminalističnimi izkušnjami, pač pa logika in mentaliteta v ozadju te mašinerije brezsramnega cinizma, ki je tako čudovito stvar, kot je glasba, spremenila v potrošno blago, s katerim se mešetari in goljufa. Pljuvati po samooklicanih elitistih in privilegirancih je seveda preprosto in hkrati ne ravno plodno. Bolj smiselno je razmišljati o tem, kje se ta zgodba sploh začne, kje se ta mešetarski odnos rojeva?
Preprosta otroška refleksija bi šla nekako takole: Kdor o glasbi razmišlja na ta način, se pravi skozi prizmo bolj ali manj profitabilnega blaga, je preprosto nima rad. Glasbe ne posluša z ušesi ljubitelja in uživača, pač pa z bobniči poslovneža in profesionalca. Šele ko se umetnik umakne obrtniku, ko se zgodi amnezija, pozaba izvorne naklonjenosti in ljubezni do poslušanja in ustvarjanja glasbe, se logika skrajnega potrošništva v odnosu do muzike lahko sploh vzpostavi. Pri glasbenikih, ki so se prelevili v poslovneže. In čeprav je ortodoksni dualizem v primeru relacije med umetnostjo in poslom neumnost, saj je vsak ustvarjalec seveda oboje, je po drugi strani eden od teh elementov vselej prevladujoč.
Ne trdim, da je ta transformacija doletela vse ustvarjalce, ki vladajo svetu avtorskih pravic; pri nekaterih se zdi, da niti ni bila potrebna, da so o glasbi vselej razmišljali kot o potrošni robi in da je − otroško rečeno − nikoli niso imeli radi. Dejstvo pa je, da jim − ko se vzvišeni nad predanostjo in »poslušnostjo« občinstva zbiramo ob mešalnih mizah in zgolj z enim ušesom in polovico očesa sledimo odrskemu trudu naših sotrpinov − postajamo podobni. Nevede tonemo v pozabo tistega, kar nas je nekoč davno gnalo v zabijanje prostega časa v garažah in zakloniščih ter zapravljanje denarja za rabljene kitare in poceni ojačevalce, v amnezijo izvornega veselja do muzike. Ko srkamo pivo ter poznavalsko komentiramo lučni park, medtem ko vsi drugi ploskajo, sumljivo spominjamo na točno tiste cinične zaslužkarje, ki jih bomo v debati po koncertu psovali. In bolj kot jih bomo psovali, bolj jim bomo podobni.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
