Tiskane izdaje
Po danes precej standardni poti družabnih omrežij je do mene priromal zanimiv članek o razvoju tako imenovanih samovozečih avtomobilov in etičnih zagatah, ki jih ta tehnologija sproža. Na povezavo med etiko in tehniko v tem kontekstu nisem pomislil še nikoli, čeprav je povsem logična in jasna: v kritičnih in mejnih situacijah, ki se med vožnjo dogajajo, bo ključne odločitve namesto voznika ali voznice sprejemal stroj, seveda ne na podlagi lastne etične refleksije ali moralne intuicije, pač pa v skladu s parametri in reakcijami, ki bodo sprogramirane vnaprej.
Konkretno, če bi se pred avtomobilom na poti pojavila gruča ljudi in bi bil edini način, da se avto trčenju izogne, ta, da zapelje v zid, bi bila moralna računica na ramenih računalnika oziroma njegovih programerjev. Ali naj da avto prednost življenju in varnosti tistih, ki jih prevaža, ali naj deluje v skladu z idejo dragocenosti življenja nasploh? Ali naj potencialne žrtve zunaj in znotraj preprosto prešteje in škodo omeji glede na njihovo število?
Vprašanj je seveda še neprimerno več in etična zagata je v resnici stara, kar je novo in sveže, je situacija, v okviru katere se postavljajo. Sicer pa je za etične dileme tako ali tako tipično, da so stare, da se pojavljajo vedno znova v novih in novih kontekstih, da nimajo enopomenskih rešitev in da so v tem smislu večne.
Ta moralna aporija me je napeljala k premisleku še enega večnega pojma, h kateremu se vedno znova vračamo, saj mu nikoli ne pridemo do dna. Vprašanja strpnosti oziroma nestrpnosti ter odnosa do drugih in drugačnih so se v zadnjih tednih iz teoretske in akademske sfere preselila v vsakodnevno govorico pod naslovom Zlovenija in v obliki pravega obračuna z nestrpnostjo pa v minulih dneh tudi na splet in celo na ulico. In čeprav si ljudje, ki so bili s tem obračunom izpostavljeni javnosti, to kljub vsem pomislekom zaslužijo, če ne drugega, zaradi lastne neumnosti, je treba biti previden. Pa ne zaradi njih.
Vedno, ko uobličimo Zlo in mu nadenemo ime konkretne osebe, se avtomatično postavimo na pozicijo Dobrega. Vselej, ko se postavimo na pozicijo Dobrega, poenostavljamo, in ko poenostavljamo, imamo problem. Medtem ko v konkretnem primeru − povsem upravičeno − javno izpostavljamo nestrpnost drugih, je prav, da prevprašamo tudi meje svoje lastne strpnosti. Ker meje vedno obstajajo.
Postaviti se na pozicijo strpnosti, zagovarjati strpnost kot vrednoto, ki ji na načelni ravni sledimo ... vse to je v resnici precej preprosto. Koliko naša strpnost temelji na dejanskem poznavanju in védenju, koliko pa na neki načelni drži, ki je sicer več kot hvalevredna, jo pa lahko marsikaj, kar sega onkraj gole afirmativnosti, postavi pod vprašaj, pa je precej bolj zapleteno.
Da ne bo pomote: vprašanje postavljam najprej in v prvi vrsti samemu sebi. Ker če so drugi ljudje idioti, nisem sam zaradi tega nič bolj pameten, če so drugi nestrpni do civilizacijsko nevzdržnih razsežnosti, nisem sam zaradi tega nič bolj strpen. In čeprav imam lahko na načelni ravni polna usta tolerance in svetosti človeškega življenja, bo košček mene v trenutku, ko bo moj tako imenovani samovozeči avtomobil s polno hitrostjo zapeljal v zid, da bi se izognil gruči otrok, vendarle preklinjal programerja, ki v »etični softver« mojega vozila ni vpisal drugačnih parametrov.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
